OD KOD PA VI DOBITE NAVDIH ZA SPOMLADANSKO ČIŠČENJE?

Spomladi, ko vse okoli nas cveti in ko vedno več časa preživimo zunaj, se veliko ljudi spomni, da je pomlad čas za nove začetke. Toda zakaj? Je krivo cvetenje ali pa morda slaba vest pred poletjem, ker smo že skoraj pol leta zapravili in je treba nekaj spremeniti v našem življenju – začeti živeti. Od kod nam navdih za nove začetke in zakaj je treba te redke trenutke izkoristiti?

Največkrat ljudje na vprašanje »Kaj te navdihuje?« odgovorijo s preprostim: »Lepota sveta, ki nas obkroža.« Seveda, svet je lep, tako kot tudi življenje samo, toda zdi se mi, da nas zgolj naravne danosti in nekaj sončnih dni še ne pripravijo do tega, da bi pri sebi naredili korenito spremembo. Kot primer naj podam skrb za naš planet. Tako lep je, res edinstven, a nekateri ljudje še vedno v njegovi lepoti ne najdejo vzpodbude za to, da bi spremenili svoje vsakodnevne navade. Največkrat je za to potrebna katastrofa, ki nas dodobra pretrese in nam da misliti, da nismo mi tisti, ki odločamo o vsem. A čeprav naj bi to bil »najučinkovitejši« način – da stvari izkusimo iz prve roke – mislim, da si tega ne želi nihče.

Zato jaz navdih iščem v majhnih, vsakdanjih stvareh. V majhnih zmagah ljudi okoli sebe in navsezadnje tudi v svojih. Kajti samo s širjenjem dobrega, lahko dosežemo nekaj pozitivnega. Zato vsakič, ko slišim zgodbo, ki mi ogreje srce, pomislim, kaj lahko storim jaz, da tak občutem pričaram komu drugemu.

A seveda tudi jaz nisem brez napak. In ni brez pomena slovenski rek »Na napakah se učimo.« Vsak dan bi morali strmeti k temu, da ne ponavljamo včerajšnjih napak, temveč da se jih zavedamo ter jih v bodoče poskušamo popraviti. Naše napake naj nam bodo v navdih – navdih za nove izzive in za to, da bomo jutri boljši.

Zato naslednjič, ko pričnemo s »spomladanskim čiščenjem,« prečistimo najprej pri sebi. Si res želim živeti v takšnem svetu? In če ne, kaj lahko jaz storim za boljši jutri? Čeprav se morda na prvi pogled ne zdi, lahko z majhno spremembo v našem vsakdanu počistimo veliko več kot le nekaj omar. Naj se letos za besedama »spomladansko čiščenje« ne skriva samo razlog za nakup nove garderobe.

VSE NAJBOLJŠE, ZEMLJA

22. april je letos velikonočni ponedeljek – dan, ko se odpravimo v naravo »pokurit« velikonočne kalorije in še pogosteje usedemo v avto in gremo obiskat sorodnike v sosednji kraj. A danes ni le dneva prost dan, temveč je tudi dan Zemlje, naše edine domovine, pa čeprav jo mnogi dojemajo kot le planet, na katerem živimo.

Čeprav zaradi »pomembnejšega« praznika letos o dnevu Zemlje ni toliko govora, je prav letos ta dan tisti, o katerem bi morali največ govoriti. Kajti oktobra lani je IPCC (Intergovernmental Panel on Climate Change) izdal poročilo o šokantnih posledicah globalnega segrevanja, ki nam grozijo, če nujno ne zmanjšamo izpustov do leta 2030, do leta 2050 pa izpustov sploh ne bi smelo biti več. O poročilu se je seveda govorilo dober teden, a pol leta kasneje se zdi, da so oblasti na to pozabile.

In tako pridemo na vrsto mi. Čeprav smo brez neizmerljivega bogastva in naš vpliv ne seže dlje od družinskega kroga, naš glas šteje. Šteje, če govorimo vsi naenkrat in naglas. Slišani smo bili že 15. marca, ko so se po celem svetu naenkrat odvijali protesti. Več protestov za en cilj – za boljši jutri.

A seveda kot se zdi, smo tisti, ki nam je mar še vedno v manjšini. S 1. januarjem letos so postale v trgovinah plastične vrečke, ki se jih dobi na blagajni, plačljive, a mnogi še vedno raje odštejejo 10 centov za vrečko, kot da si prinesejo svojo od doma. Na drugi strani pa so ljudje, ki se ob pogledu na odvečno in nepotrebno embalažo zgražajo, zato celo kosmiče in testenine kupujejo v trgovinah brez embalaže. Ena takih je Rifuzl, ki je svoja vrata odprla decembra lani. Seveda se mnogim zero-waste življenje danes zdi neuresničljiva iluzija, a upam, da bo kmalu mogoče.

Čeprav zagovarjam to, da le z drastičnimi spremembami lahko nekaj spremenimo, sem tudi mnenja, da je že en sam majhen korak proti cilju boljši kot nič. Ni treba takoj preklopiti na zero-waste stil življenja, za začetek lahko namesto da sadje in zelenjavo kupujemo že vnaprej zapakirano, gremo na tržnico. Namesto z avtom se vozimo z mestnim avtobusom – ali še bolje s kolesom, lahko pa gremo celo peš. Ločujmo – ni nam treba ločiti vsakega papirčka, a plastenke vseeno ne sodijo v mešane odpadke. Da se pa rešimo dileme, sploh ne kupujmo plastenk vode, ampak raje nosimo s seboj steklenico in jo sproti večkrat napolnimo. Če pa že kupimo vodo, jo kupujmo v steklenici ali tetrapaku, ki naj bi bil okolju prijaznejši. In ko gremo v hribe ali na piknik v naravo, vedno odnesimo smeti s seboj.

Malo je potrebno, da spremenimo naše vsakodnevne navade na boljše in če se vsak malo potrudi, nam bodo kmalu te stvari postale samoumevne.

Naj se dneva zemlje ne spominjamo samo z deljenjem fotografij in zapisi na internetu, ampak tudi dejansko nekaj naredimo. In začeti moramo danes, kajti naslednje leto bo morda že prepozno.

WHO IS SHOWERTHOUGHTS AND WHY DID SHE DECIDE TO WEAR THE SAME WHITE SUIT FOR A MONTH?

I spoke to showerthoughts, an instagram profile and Araceli Segura’s alter ego. She is a funny and sometimes cynical New Yorker who decided to wear the same white suit for the entire month of April. Even if it may not seem like it, there’s more to showerthoughts than just funny comics.

Read more about her thoughts on sustainable fashion, her alter ego and her very bold move in the interview.

How would you describe showerthoughts?

Showerthoughts is a cynical but hopeful young woman who delivers the hard truth and speaks for women who feel like they can’t.

IMG_20190409_151505photo from instagram @showerthoughts.nyc

How did the idea of SINNERTHOUGHTS occur to you and why did you call it sinner thoughts?

The concept of Sinnerthoughts came from the idea of myself being a sinner when it came to taking care of the planet. I am a millennial who wants to be sustainable and wants to use my power in order to promote sustainability but like everyone – I have “bad” and hypocritical but honest thoughts that are not very eco friendly.

What is #sinnerthoughts or the white suit project?

The Sinnerthoughts project of the white suit consists of Showerthoughts/me wearing the same organic white suit for a month in order to inspire other people to follow the four pillars of fashion sustainability, but also change a lot of the bad habits in my lifestyle to be sustainable in every way I can.

IMG_20190409_151551photo from instagram @aracelisegurav

You say that you were inspired by Marina Testino for the white suit project. Did you have any second thoughts?

Yes, Marina wore the same suit for 2 months and I know a lot of the challenges she faced – but I thought that if she did it, so could I. I knew it was risky (Especially wearing white) but in order to make a radical change you always have to make a bold move. (But I did think about it for like a month and I had to wait until the weather got better)

Did you have any difficulties choosing an item of clothing that you were about to wear for the whole month of April? What were you thinking about when choosing what to wear for one month?

I thought about what I like to wear, what makes me feel comfortable and tried to think of something I could wear in different occasions, especially work since I work in a very corporate office environment. I also wanted something I could wear with a variety of shoes and to have the opportunity of altering one piece of clothing (in this case, my shirt) to show that you can have many looks with very simple and few pieces.

You are now one week into this challenge. Did you already face any difficulties?

Yes! I have to be very careful at restaurants and bars. The weather has also been a complicated factor – I didnt think it would still be so cold! But I am allowed to wear vintage jackets and socks if I need to, so it was okay. I hope I don’t need to go to any special occasions, but I did have a date this weekend and was scared I would look a little weird but I managed to pull it off.

Do you think you’re going to make it or fail miserably? 

I think it’s possible to keep it up. My coworkers will definitely start questioning my outfits but as long as I don’t get fired I don’t really think its a big deal. And obviously its not realistic to wear the same thing forever but so far – you totally can.

The white suit already survived a night out. What is the limit, if the limit even exists? What would be an absolute deal breaker for you, for example a moment when you’d say »No, sorry, I cannot wear this white suit to this event« ?

Maybe if I have a super important event like a wedding or a gala. So far I don’t. It does require a lot of personality and alcohol to wear this suit or the same thing all the time, but hopefully people start to become more aware and informed of the project and respect it.

Will you try and wear more sustainable fashion brands after this challenge is over?

Absolutely. I’ve always been very into vintage clothing and try to minimize my wardrobe all the time but I think from now on I really want to only purchase organic pieces because I feel better and would like to remain a sustainable icon.

What would you advise someone who is trying to lead a more sustainable lifestyle and is even maybe thinking about doing this challenge?

To follow at least one of the four pillars or fashion sustainability – rent, borrow, buy sustainably or buy vintage or second-hand. To read about fashion consumerism in order to be well informed about how we can help and be better.
During this project I’ve noticed a lot more habits that I should be changing, from asking for receipts and bags to putting avocados or bananas in plastic bags that are so unnecessary!
So there’s a lot of ways to be more sustainable and it can be as simple as being an outfit repeater.

KDO JE SHOWERTHOUGHTS IN ZAKAJ SE JE ODLOČILA, DA BO EN MESEC NOSILA ISTO BELO OBLEKO?

Pogovarjala sem se s showerthoughts, ki je sicer profil na instagramu, za njem pa stoji Araceli Segura, simpatična triindvajsetletna Newyorčanka, ki se je odločila, da bo cel mesec april nosila isto belo obleko. Čeprav se na prvi pogled ne zdi tako, se za njenimi ciničnimi skicami, ki jih objavlja na svojem instagram profilu showerthoughts.nyc, skriva veliko več, kot bi si človek mislil, med drugim tudi njen novi projekt sinnerthoughts.

O trajnostni modi, njeni drzni potezi ter o njenem alter egu sva se pogovarjali v spodnjem intervjuju.

 

Kako bi opisala showerthoughts?

Showerthoughts je mlada ženska, ki je sicer cinična, a vseeno polna upanja. Govori resnico ter predstavlja ženske, ki si tega ne upajo.

IMG_20190409_151505.pngfotografija z instagrama @showerthoughts.nyc

 

Kako se ti je utrnila ideja za SINNERTHOUGHTS in zakaj si projektu nadela takšno ime?    (op. sinnerthoughts – misli grešnikov)

Koncept projekta sinnerthoughts izvira iz spoznanja, da smo vsi, vključno z mano, grešniki, vsaj kar se tiče skrbi za naš planet. Sem milenijka, ki si želi živeti trajnostno in želim uporabiti svoj glas za promoviranje trajnostnega načina življenja. Hkrati pa imam tudi jaz misli, ki niso najbolj ekološke in to si želim spremeniti.

Kaj je sinnerthoughts oz. »The white suit project«?

Projekt sinnerthoughts ustvarjam jaz (oz. moj alter ego showerthoughts), ki bom cel mesec nosila enako belo obleko, da bi več ljudi navdihnila in ozavestila o štirih načelih trajnostne mode. Hkrati pa si želim spremeniti svoje slabe navade in pričeti živeti bolj trajnostno življenje.

IMG_20190409_151551.pngfotografija z instagrama @aracelisegurav

Praviš, da te je za projekt navdihnila Marina Testino. Si pred realizacijo le-tega imela kaj pomislekov?

Ja, Marina je enako obleko nosila celo dva meseca in vem, da je na poti doživela veliko ovir. A pomislila sem, da če je uspelo njej, lahko tudi meni. Vedela sem, da je bela obleka zelo tvegana poteza, a le s tveganjem lahko ustvarimo radikalne spremembe. A vseeno sem o tem razmišljala vsaj en mesec in morala sem počakati, da se vreme izboljša.

 Si imela veliko težav, ko si izbirala kos oblačila, ki ga boš nosila cel mesec? O čem si razmišljala, ko si se o tem odločala?

Najprej sem pomislila, kaj mi je všeč in kaj rada nosim. Želela sem izbrati nekaj, v čemer se bom počutila udobno in kar bom lahko nosila ob različnih priložnostih. Največji izziv mi je predstavljalo to, da bom to morala nositi tudi v službi, saj delam v pisarni. A najpomembneje mi je bilo, da bom lahko s tem kosom oblačila kombinirala čimveč čevljev in majic pod suknjičem, saj sem želela dokazati, da se tudi s samo nekaj kosi oblačil da narediti veliko različnih kombinacij, ki jih lahko nosimo vsak dan.

Minil je en teden, odkar si začela s tem izzivom. Si se že soočila s kakšnimi težavami?

Seveda! Predvsem moram biti zelo previdna v restavracijah in lokalih, da se ne umažem. Tudi vreme mi je delalo kar nekaj preglavic, kajti nisem si mislila, da bo še vedno tako mrzlo! Ampak seveda lahko nosim vintage jakne oz. jakne iz druge roke, tako da se da potrpeti. Upam pa, da mi ne bo treba nikamor, kjer bi morala biti posebej lepo oblečena. Čez vikend sem sicer imela zmenek in strah me je bilo, da bom izgledala malo čudno, a mislim, da ni bilo tako hudo.

Se ti zdi, da ti bo uspelo zdržati cel mesec?

Mislim, da je to mogoče. Mojim sodelavcem se bo zagotovo kmalu pričelo zdeti čudno, da vedno nosim eno in isto stvar, a dokler me zaradi tega ne bodo odpustili, mislim, da ne bi smela imeti večjih težav. Sicer pa mislim, da na dolgi rok nošenje ene in iste svari ni izvedljivo, ampak zaenkrat mi uspeva!

Bela obleka oz. »The white suit« je že preživela noč v disku. Kje je meja, če meja sploh obstaja? Obstaja situacija, v kateri bi si rekla: »Ne, žal ne morem obleči bele obleke za to priložnost«?

Morda bi se temu izzivu odpovedala, če bi bila povabljena na kakšen zelo pomemben dogodek na primer poroko ali pa gala. Ampak zaenkrat česa takšnega nimam v načrtu. Mislim, da je za to, da nosiš ves čas eno stvar, potrebno veliko samozavesti (in alkohola), a upam, da bodo zaradi tega drugi postali bolj pozorni na ta projekt in bodo pričeli spoštovati namen, za katerega se borim.

Ko končaš s tem izzivom, boš poskusila nositi več oblek znamk, ki podpirajo trajnostno modo?

Vsekakor! Vedno so me zelo zanimala vintage oblačila in zelo se trudim, da bi minimalizirala svojo garderobo in zmanjšala obseg oblačil, ki jih imam. Mislim, da bom od zdaj naprej kupovala zgolj še oblačila iz naravnih materialov, saj se v njih počutim bolje in želim si (p)ostati ikona za trajnostni način življenja tudi po tem, ko bom s projektom sinnerthoughts že zaključila.

Imaš kakšen nasvet za ljudi, ki bi si želeli živeti bolj trajnostno in mogoče celo razmišljajo, da bi tudi oni poskusili s tem izzivom?

Svetujem jim, naj sledijo vsaj enemu izmed štirih načel trajnostne mode – sposodi si, posojaj, kupi trajnostno ali kupi vintage, torej iz druge roke. Naj veliko preberejo o modi in njenemu vplivu na okolje ter se tako izobrazijo, kako lahko vsak posameznik pomaga. Odkar sem ukvarjam s tem projektom, sem opazila veliko vsakdanjih navad, ki bi jih morala spremeniti: od tega, da se naučim reči, da ne rabim računa ali vrečke, pa do tega, da bi morala nehati uporabljati vrečke za banane in avokade, saj jih za sadje z lupino res ne potrebujemo! Veliko je možnosti, kako lahko vsak posameznik prične živeti bolj trajnostno in en preprost način je prav ta, da večkrat oblečeš isto stvar.

WHO AM I?

Enaindvajseto is a slovenian blog that writes about the twentyfirst century, its problems and mostly about the people of the the twentyfirst century.

As a millenial woman, I face many challenges every day, from wanting to be respected equally to trying to lead a more sustainable lifestyle.

We all have a voice and we all want our voice to be heard. But in order to do so, we must speak the truth and use it wisely.

 

REVŠČINA IMA VEČ OBRAZOV

Stojim v vrsti v Mercatorju, pred mano pa stoji starejša urejena gospa. V rokah drži sadni jogurt, v pesti pa stiska nekaj drobiža. Ne govorim o velikih kovancih, temveč o tistih, ki jih večina pusti na blagajni ali v baru za »napitnino«. O tistih po en cent ali dva, ki so večini nepomembni in nam predstavljajo le breme v denarnici. Mislim si svoje – gotovo se »bakra« želi znebiti, tako kot vsi. In ko prodajalec brezizrazno poskenira njen skrbno izbran izdelek, mu pest drobiža stisne v dlan. Prodajalec jo pogleda ter ji brez oklevanja odvrne, da to pač ne  bo dovolj. Ona pa, vajena zavrnitve, reče, da potem pač jogurta ne bo vzela.

V tem trenutku me zmrazi. 39 centov, za katere se nas večina ne zmeni, morda za nekoga pomeni edini obrok tisti dan. Zato za nekaj trenutkov odgrnem zaveso brezbrižnosti, ki me je do tedaj ločila od zunanjega sveta, ter se ponudim, da plačam razliko, ki je gospe zmanjkala.  Ona se mi nasmehne in se mi zahvali ter me potreplja po rami, nato pa zmedeno odide.

Nekaj trenutkov se počutim dobro, kajti storila sem nekaj dobrega, ko pa gospa pred trgovino gre mimo mene kot da me ni, ta občutek izgine.

Sem morda pričakovala kaj več hvaležnosti? In če – zakaj? Mar ni smisel dobrote in dobrih del, da jih delamo, brez da bi kaj pričakovali v zameno? A vselej, počutim se izdano. Smo mar tako lačni potrditve družbe, da nismo več zmožni nesebično pomagati sočloveku?

In medtem ko je urejena gospa z jogurtom v roki odšla mimo mene, brez da bi se ozrla, sem se vprašala: »Sem ravnala prav?« Pravzaprav ne vem. Ne vem, kaj je za tistimi nekaj centi, ki so gospe zmanjkali v trgovini in ne vem, zakaj so ji zmanjkali. Morda je za tem kakšna slaba navada, odvisnost ali pa zgolj nizka pokojnina. Vem pa, da če teh nekaj centov ne bi porabila za njen jogurt, bi jih za kakšno drugo nesmiselno stvar, brez katere lahko preživim. Od tega ne bom nič bolj revna, a mogoče bo teh nekaj centov, ki sem jih odštela za njen obrok, tej gospe pomagalo preživeti dan.

Zakaj sem to storila in zakaj čutim potrebo, da zdaj o tem pišem? Zato, ker si upam trditi, da večina ljudi, ki bi bili na mojem mestu, ne bi storili enako. In ker verjamem, da je na tem svetu še nekaj dobrih ljudi in sama bi se rada štela mednje. Četudi v zameno za dobro dejanje ne boste dobili hvaležnosti in prepoznavnosti, ki bi si jo želeli, vselej pomagajte sočloveku, če imate to možnost. Mogoče se vas po tem ne bodo spominjali tisoči, a ta človek si vas bo zapomnil za vedno. In to je vse, kar šteje.