Pocukrane fraze in pravice žensk – dan žena 21. stoletja

Dan žena – prijeten praznik, mar ne? Ali ni to super, da lahko tisti en dan v letu od svoje boljše polovice »izterjaš« šopek rož in nedeljsko razvajanje? Končno se lahko vsaj en dan v letu počutuš spoštovana, zato, ker si ženska. Ampak ali je to res?

Zavajanje, laži in konstantni pritiski okolice na nas, oglasi za dan žena in lepe besede, ki jih beremo v reklamnih letakih. »Podari ji nekaj lepega,« »Povej ji, da jo spoštuješ,« vse to beremo že zadnjih nekaj tednov in s temi izguljenimi frazami smo bombardirani na vsakem koraku. Kaj nas je privedlo do tega, da smo ženske zadovoljne z bonbonjero in šopkom rož za dan žena, ko pa se že več kot stoletje borimo za pravice? Zakaj bi se zadovoljile z nečim, kar so našim dragim gospodom v roke vsilili mediji in reklamni letaki na vhodu v trgovino? Zakaj sprejeti bonbonjero, ko pa je vsak bonbon kot nož v hrbet vsem ženskam, ki so svoje življenje posvetile borbi za enakopravnost žensk in njihove pravice?

Lahko bi rekla, da je to boljše kot nič in se izognila dilemi, s katero se srečujem že zadnjih nekaj let. Meni mi morda ta »dar« ne pomeni kaj dosti, kajti ne verjamem kapricam, ki jih vsako leto izvajajo mediji in oglaševalci. Ne zmenim se dosti za materialna darila za dan žena, ker mi tega moja vest ne dopušča. Ne dopušča mi tega, ker vem, da bi moralo biti storjeno toliko več stvari za enakopravnost žensk ter za naše pravice, začenši z izenačenjem razlike med plačama. V ZDA ter marsikje drugod po svetu ženske še vedno nimajo pravice do odločanja o svojih lastnih telesih, splav je ilegalen in ženska je tako prisiljena obdržati otroka, čeprav si tega ne želi. Pri tem ni potrebno navajati razloga zakaj bi si želela splaviti, ker bi morala biti sodba ženske o svojem telesu dovolj. A žal ni. Ženske še vedno ne smejo povsod imeti vozniškega dovoljenja, nimajo pravice do šolanja in mladoletne deklice so prisiljene v poroke, ki vodijo v posilstva. Zato čeprav je cvet za dan žena izraz spoštovanja do žensk, meni to ne zadostuje.

Ne zadostuje mi, ker vem, da je vsa ta komedija okoli skomercializiranega dneva žena samo kulisa, za katero se dogajajo grozne stvari. S kupovanjem rož in podarjanjem bonbonjer odvračamo pozornost od tistih vprašanj, ki so zares pomembna in ki odsevajo bistvo tega praznika.

Jaz na srečo ne potrebujem rože, da vem, da me moški v mojem življenju spoštujejo. Ne potrebujem trepljanja po rami in čestitk, ker sem ženska. In prav tako ne potrebujem bonbonjere kot tolažilne nagrade za vse krivice, ki se dogajajo ženskam po svetu. Jaz tega ne potrebujem, kajti v mojem življenju do danes nisem bila deležna velikih krivic samo zato, ker sem ženska. Marsikatera ženska pa se je v življenju borila za stvari, ki se nam zdijo samoumevne. In zato, čeprav je kupovanje darilc le marketinški uspeh 21. stoletja, je prav, da moški ženskam ta dan v letu pokažejo pozornost. Ne zaradi njih, temveč zaradi vseh tistih žensk, ki pozornosti ta dan ne bodo deležne. Na nas ženskah pa je, da konstantno opozarjamo na krivice, ki se nam dogajajo in nikoli ne potihnemo zaradi pritiska družbe. To je naša dolžnost – do sebe in do vseh žensk, ki v tem trenutku trpijo krivico samo zato, ker so ženske.