Kam?

Kam? To so se na predvečer Prešernovega dneva spraševali v Gallusovi dvorani. Kam gre ta svet? Kam gre kultura in kakšno mesto sploh ima v posameznikovem življenju? Kam nas vsakoletna razpravljanja in ostri govori namenjeni politikom v prvi vrsti Gallusove dvorane sploh vodijo?

In odgovor je danes jasen: nikamor. Včeraj se je morda nekaj ljudi celo spomnilo na slovenski kulturni praznik. Verjetno manj ljudi kot prejšnja leta, ko je praznik veliko ljudem omogočil izlet za podaljšan vikend, zagotovo pa ga je letos kdo celo preklinjal, saj so bile zaradi praznika zaprte vse trgovine in seveda kam drugam naj človek enaindvajsetega stoletja gre na sončen sobotni dan kot v trgovino? Vsako leto je za kulturo namenjen manjši kos pogače in vsako leto se zanjo zmeni manj ljudi. Ljudje se pritožujejo, ker sodobnih umetniških del ne razumejo, a hkrati so zaprti za vsako novost, ki pride v njihova življenja. Ne razumejo, da umetnost, tako kot znanost in tehnologija, gre naprej, išče nove razsežnosti in se ljudi skuša dotakniti na drugačen način kot zgolj s posnemanjem že znanega. Pravijo, da umetnost ni za vsakogar – bi pa morala biti. Kajti umetnost je tisto, ki nas gradi, zaznamuje in oblikuje bolj kot si nekateri drznejo priznati.

In zato umetniki vztrajajo – ne zase, ampak za druge. Za dobro drugega, za dobro ljudi. Kajti umetnost nikoli ni usmerjena k avtorju, ampak k tistemu, ki ji nameni pozornost, torej k drugemu. In nenehni očitki, ki prihajajo iz ust ljudstva, da umetniki zgolj izkoriščajo državo in si zase grebejo davkoplačevalski denar, zagotovo nič ne pripomorejo k širšemu razumevanju umetnosti povprečnega državljana. Kajti če bi umetniki ustvarjali zgolj zaradi zaslužka, bi z ustvarjanjem že zdavnaj prenehali.

In tako umetniki leto za letom spoznavajo, da njihov nenehen trud za pravičnost, pozornost in prostor v družbi ne vodi nikamor. Vsako leto na Prešernovi proslavi poslušamo poslednje krike slovenske kulturne scene, ki pa niso nikoli uslišani. In kot izgleda je kultura enaindvajsetega stoletja koristna zgolj takrat, ko lahko v imenu umetnosti ljudje uveljavljajo svoj družbeni status. Namesto da bi se umetnost trudili razumeti, jo sprejemamo zgolj kot parazita, ki slučajno kroji naša življenja.

Kultura ima kljub nenehnim preprekam, ki ji jih politika in družba postavljajo na pot, pomembno vlogo. Skozi kulturo se učimo in umetnost nam pomaga spoznati same sebe. A kakšna je cena estetskega doživetja? Nekateri trdijo, da je umetnost dostopna samo višjim slojem. Jaz mislim drugače. Plačati rundo v baru? Brez problema. A plačati 20 evrov za gledališče? Na to vprašanje si odgovorite sami. Dejstvo pa je, da je odgovor na vprašanje zaskrbljujoč. In prav takšno je današnje stanje kulture, ki se je slučajno spomnimo na tisti (ne)srečen dan v letu, 8. februarja.