DOBRODOŠLI V MORJU (PLASTIKE)

Kristalna voda, peščene plaže in toplo morje, to so sanje vsakega, ki si končno vzame dopust in gre na zaslužen oddih na morje. A žal se ta utopična predstava razblini še preden stopimo iz avta. Na parkiriščih nas pričaka gneča, vrtoglave cene parkirnin in prepolna plaža. Po eni strani razumljivo, saj si namreč vsi želimo nekaj dni izkoristiti na plaži. Kar pa ni razumljivo, je to, da je na plaži več smeti kot ljudi.

Na poti na plažo stopam po mivki, bosa. Kdo si ne želi občutiti vročega peska na bosih stopalih? Kar naenkrat pa me nekaj zbode. Najprej seveda pomislim na školjke, saj sem namreč na morju. Pogledam v mivko in odkrijem plastičen zamašek. Še malo se ozrem po mivki in takoj zraven je ena slamica, ovitek od čokolade in plastičen kozarec. Počasi obžalujem, da sem prišla. Smeti na plaži pa res niso več novost, a mene vseeno vedno zmotijo. Poskušam jih ignorirati kot vsi ostali. Po ostankih cigaret pogrnem brisačo, ob ostanek vodnega balona postavim torbo in grem v morje. Ob poti seveda ignoriram plastiko, ki me zbada v stopala in si predstavljam, da so školjke, a smeti, ki plavajo v morju, žal ne morem spregledati. Pas mivke, kjer se srečata morje in obala, je jasno zaznamovan z naplavljenimi smetmi in delci plastike, ki so se med drugim porazgubili v prehrano morskih živali. Poslušam zaplavati, a še preden pridem do kolen v vodo, mimo mene priplavata obliž in prazna vrečka robčkov. Če se temu želim izogniti, moram mimo drugih smeti, ki pa nimajo več svoje prvotne oblike – so le še delci plastike, ki so nekoč bili ribiške mreže, plastične vilice in ostanki boje. Končno zaplavam v morje plastike in za trenutek odmislim vse, saj sem namreč na počitnicah. V tistem trenutku pa začutim, kako se nekaj obdrgne ob mojo nogo in seveda zapaničarim. Meduza? Riba? MORSKI PES? Ne. Samo plastična vrečka. Pomirjena sem.

Pomirjena? Raje bi, da bi me opekla meduza, kot pa da sem primorana plavati med plastičnimi vrečkami. Če celo ljudje ne razlikujemo med vrečko in meduzo, kako naj to storijo šele lačne želve, ki iščejo hrano?

Žalostna in jezna hkrati grem iz vode. Dovolj plaže za danes, si mislim. A še preden pridem do brisače, da bi se zleknila in vsaj za trenutek uživala, me zmotijo lastne misli. Na stotine ljudi je vsak dan na tej plaži in vsak dan se zato nabirajo odpadki, ki jih nihče ne pobere in zato svojo pot najdejo v morju. Če se torej tudi jaz pridružim množici in brezbrižno stopam mimo smeti, ki se nabirajo v kupčkih, postanem tudi jaz del problema. Rečem si, da bom zato pobrala vsaj nekaj večjih kosov plastične folije, ki plavajo po morju. A nisem se mogla ustaviti tam. Naredila sem več poti do smetnjaka in nazaj in po poti pobrala vseh vrst čudne stvari, ki so se zanalašč ali po naključju znašle na plaži.

Zaradi tega nisem očistila plaž po celem svetu, niti tista plaža ni ostala brez smeti in tudi nisem rešila na stotine rib in galebov. A ljudem, ki so mi namenjali čudne poglede, sem morda pokazala, da čiste plaže niso nedosegljive. In morda bo zato kdo naslednjič pomislil, preden bo svoje smeti pustil na plaži. Četudi je na plaži še vseeno ostalo veliko smeti, zakopanih v mivko, vem, da sem naredila nekaj dobrega in malo lažje vesti sem nato odšla domov.

IMG-20190720-WA0002

DELO V SREDIŠČU PLASTIKE

Že lani so evropski poslanci sprejeli prepoved pribora za enkratno uporabo, plastičnih vatiranih palčk, slamic in plastičnih palčk za mešanje. Ta prepoved naj bi pričela veljati z letom 2021, kar je veliko prej kot si mislimo. Seveda si brez teh izdelkov večina izmed nas z lahkoto predstavlja svoj vsakdan. Preprosto te artikle zamenjamo z njihovimi alternativami: plastičen pribor za navadnega ali lesenega, slamice uporabimo jeklene ali papirnate ter namesto plastičnih vatiranih palčk kupimo papirnate. Naša življenja torej niso odvisna od teh produktov, zato nam prepoved uporabe le-teh ne pomeni izgube, temveč smo je celo veseli. Tega pa žal ne morejo trditi vsi.

Letos poleti sem nekaj tednov kot študentsko delo pomagala v skladišču enega največjih distributerjev plastičnih izdelkov v Sloveniji. Ko sem prvič klicala za delo, še nisem vedela, kako ogromen in dobičkonosen dejansko ta posel je in kot aktivistka za čistejše okolje sem imela veliko pomislekov, še preden sem sploh začela z delom. Že samo prvi dan je skozi moje roke šlo okoli 6000 paketov pribora za enkratno uporabo in z vsako napolnjeno škatlo sem imela slabšo vest. Počutila sem se sokrivo. Čeprav se ne spomnim, kdaj sem nazadnje jedla s piknik priborom za enkratno uporabo ali pila iz plastičnega lončka, sem se počutila del problema.

IMG_20190626_125614.jpg

Dnevi so minevali in plastika je postala del mojega vsakdana. Nič več nisem potiho zajokala, ko sem zapečatila še eno škatlo in tudi štela nisem več. Proti koncu dela pa sem dobila čisto nov pogled na svet plastične industrije. Od plastičnega pribora živijo cele družine, ki bodo s prepovedjo izgubile ne zgolj svoj posel in službo, temveč tudi svoj glavni vir preživetja. Vsi delavci v skladišču, vozniki in računovodje, ki z opravljanjem svojega dela ne želijo škodovati svetu, temveč zgolj preživeti, bodo skoraj čez noč ostali na cesti. Tudi sama sem zaradi plastične industrije zaslužila in še vedno me peče vest, čeprav se tolažim, da sem opravljala delo kot vsako drugo. Denar je denar, ne glede na to od kod pride, mar ne? Sem mar tudi jaz del problema, proti kateremu se tako vneto borim?

Čeprav se na prvi pogled zdi tako, tudi v tem primeru ni vse črno-belo. Poleg plastičnega pribora in slamic sem se vsak dan srečevala z vedno več papirnatimi slamicami, bio razgradljivimi krožniki, papirnatimi kozarci in lesenim piknik priborom. Mislim, da za plastično industrijo še ni prepozno, da se preusmeri v trgovanje z okolju prijaznejšimi izdelki. Na ta način pa ne bo zgolj svojih služb rešilo tisoče ljudi, temveč bo rešen tudi naš planet.