Je trud vedno dovolj?

Ekologija, recikliranje in zero waste stil življenja – s temi pojmi se srečujem vsak dan in verjamem, da nisem edina, ki ji je vsa ta zgodba s plastiko začela rahlo presedati.

Naj se hitro popravim, preden komu naraste pritisk – menim, da je pomembno ljudi ozaveščati o okoljskih problemih in mislim, da lahko vsak posameznik pri tem stori veliko. Tudi sama na blogu redno pišem o temah, ki se tičejo ekološke krize in na socialnih omrežjih redno delim not so fun facts o plastiki in okolju. O tem pišem in se izobražujem, ker mi je mar in ker me ta tematika dejansko zanima. A bojim se, da ogromno informacij naleti na zaprta vrata predvsem zaradi svoje množičnosti.

Ja, strinjam se, da je potrebno nekaj storiti glede trenutne situacije onesnaženja na našem planetu, a ne za vsako ceno. Verjamem, da se ljudje trudijo spremeniti svoje navade in verjamem, da jim ni vseeno, vsaj veliki večini ne. A vsa ta zgodba z recikliranjem in zmanjševanjem odpadkov je prišla do te točke, ko je ljudem pričelo enostavno presedati. Je prav, da čutiš krivdo, ko kupiš v plastično folijo ovit paket jabolk? Ja in ne. Človek, ki kupi takšen s plastiko oplemeniten izdelek, je to storil zaradi nekega razloga. Je bil morda cenejši, bolj praktičen, bolj kvaliteten? Vsak potrošnik ima izbiro, kaj bo kupil. Če bo na voljo deset vrst jabolk, se bo najverjetneje odločil na podlagi zgornjih kriterijev. Če bi bila pa na voljo zgolj ena ali dve vrsti jabolk, ki ne bi bile zapakirane, bi izbral eno izmed dveh. In tako se vrtimo v začaranem krogu – potrošnik kupuje, kar mu je ponujeno, ponudnik pa prodaja, kar potrošnik kupuje.

Sem stroga zagovornica tega, da naj vsak pomaga po svojih zmožnostih. V baru zavrneš slamico, a vseeno ješ meso? Super! V trgovino hodiš s svojo vrečko, a si ne moreš privoščiti nakupovanja v trgovini brez embalaže? Odlično, sva že dva! Ja, strinjam se, da so potrebne drastične spremembe, da rešimo planet. In čeprav smo ljudje bitja, ki rada pomagamo, imamo še raje, da do rešitev pridemo sami, brez da bi nas kdo na vsakem koraku priganjal.

In tako so vodilna podjetja, predvsem v prehrambeni industriji, odkrila, kako lahko potrošnike napeljejo na to, da nezavedno izberejo njihove dražje izdelke. Seveda, kdo pa se ne bi poslužil rešitve, če bi mu bila ponujena na pladnju? In ta »rešitev« se imenuje greenwashing. Samo zato, ker nekje na embalaži piše »eko«, še ne pomeni, da je boljše za okolje in če je tetrapak zelene ali rjave barve, še ne pomeni, da je biorazgradljiv. Majhni triki na katere nasedajo milijoni in jaz nisem nobena izjema.

Ampak od vse te zgodbe je pomembno to, da smo poizkusili storiti spremembo, čeprav neuspešno. In če takšne majhne spremembe pričnemo uvajati v vsakodnevno rutino, bo kmalu vidna velika sprememba. Ni nam treba vseh svojih prihodkov investirati v zero waste življenje in ni treba čez noč postati vegani. Pomagajmo po svojih zmožnostih in poskusimo informirati ljudi okoli sebe. Ali nas bodo poslušali? To ni naša stvar. Mi smo svoje naredili in to je vse, kar šteje.

Back to school

Novi zvezki, planer in kopica novih skrbi. Vse to in še več nas spremlja vsako leto, ko že začetek avgusta po televiziji začnejo predvajatiback to school oglase in domov pošiljati reklamne letake. Toda zakaj imamo takšen odpor do šole? Mar ni to najlepši del našega življenja?

Oktobra se bom kot tisoče drugih študentov odpravila na faks. In čeprav sem vse svoje obveznosti opravila že spomladi, so mi oglasi za nove barvice, markerje in šolske torbe povzročili tesnobo. »Kaj se sekiraš, saj imaš še dva meseca počitnic!« sem si prigovarjala. In vseeno sem se že prvi teden septembra odpravila na lov za popolnim rokovnikom za novo študijsko leto. Sem res tako zagreta? Mi je res tako všeč faks, da komaj čakam, da v rokovnik pričnem vpisovati datume kolokvijev, predstavitev, seminarskih nalog? Ne. Že sama misel na to me spravi v slabo voljo.

Več kot desetletje sem se septembra odpravljala v šolo. To je pomenilo, da smo začetek avgusta v knjigarni že naročali učbenike in kupovali zvezke. Vsako leto ista zgodba: DAS masa, linolej in tempera barvice, čeprav so bile lanske še čisto ok. In vse to mi da misliti: je naša družba res tako potrošniško naravnana, da moramo vsako leto kupovati nove stvari? Nov set tempera barvic, novo peresnico, ker se je lanska umazala in novo garderobo. Še danes imam en predal namenjen likovnim potrebščinam, ki sem jih tako nujno potrebovala v osnovni šoli. V njem so vsaj štiri škatle tempera barvic, dve paleti vodenih barvic, trije paketi kolaž papirja, tuš in nekje na dnu se valja že vsaj 6 let stara DAS masa. Medtem ko nekateri starši vsako leto s težavo kupijo vse šolske potrebščine (katerih račun kdaj preseže celo 200 evrov), imamo drugi polne predale skoraj novih potrebščin, ki smo jih vsako leto zapored tako nujno potrebovali. Kdaj se je šola iz ustanove, kjer se otroci družijo, brezskrbno ustvarjajo in učijo novih stvari, spremenila v kraj, ki favorizira tiste, ki si vedno znova lahko privoščijo novo in v neroden položaj spravlja tiste, ki morda s težavo odštejejo 20 evrov za novo šestilo. Smo res postali tako otopeli in slepi, da ne vidimo, v kaj se spreminja sodobna družba?

IMG_20190906_192550.jpg

Ampak če se kdaj odločim postati slikarka, sem zagotovo preskrbljena za nekaj časa.

In tako sem dobila odgovor na vprašanje, zakaj s šolo povezujemo tesnobo in zakaj še po toliko letih s težavo gledamo back to school oglase. Saj prav ti ustvarjajo pritisk na nas, naj se veselimo novih začetkov, nove šolske torbe in novih barvic. V nas sejejo strah pred tem, da bo imel sošolec lepše in dražje zvezke in boljši kalkulator. Silijo nas v popolnost in manipulirajo z nami, dokler ne podležemo in gremo že julija po nakupih, da potrebščin le ne bo zmanjkalo. In to ponovimo vsako leto, dokler odgovor na zimzeleno vprašanje »Kako je bilo v šoli?« ne postane zgolj še potrditev našega ega. Otrok ima najnovejši model šolske torbe in ujemajočo peresnico. Letos nam je uspelo.