Pocukrane fraze in pravice žensk – dan žena 21. stoletja

Dan žena – prijeten praznik, mar ne? Ali ni to super, da lahko tisti en dan v letu od svoje boljše polovice »izterjaš« šopek rož in nedeljsko razvajanje? Končno se lahko vsaj en dan v letu počutuš spoštovana, zato, ker si ženska. Ampak ali je to res?

Zavajanje, laži in konstantni pritiski okolice na nas, oglasi za dan žena in lepe besede, ki jih beremo v reklamnih letakih. »Podari ji nekaj lepega,« »Povej ji, da jo spoštuješ,« vse to beremo že zadnjih nekaj tednov in s temi izguljenimi frazami smo bombardirani na vsakem koraku. Kaj nas je privedlo do tega, da smo ženske zadovoljne z bonbonjero in šopkom rož za dan žena, ko pa se že več kot stoletje borimo za pravice? Zakaj bi se zadovoljile z nečim, kar so našim dragim gospodom v roke vsilili mediji in reklamni letaki na vhodu v trgovino? Zakaj sprejeti bonbonjero, ko pa je vsak bonbon kot nož v hrbet vsem ženskam, ki so svoje življenje posvetile borbi za enakopravnost žensk in njihove pravice?

Lahko bi rekla, da je to boljše kot nič in se izognila dilemi, s katero se srečujem že zadnjih nekaj let. Meni mi morda ta »dar« ne pomeni kaj dosti, kajti ne verjamem kapricam, ki jih vsako leto izvajajo mediji in oglaševalci. Ne zmenim se dosti za materialna darila za dan žena, ker mi tega moja vest ne dopušča. Ne dopušča mi tega, ker vem, da bi moralo biti storjeno toliko več stvari za enakopravnost žensk ter za naše pravice, začenši z izenačenjem razlike med plačama. V ZDA ter marsikje drugod po svetu ženske še vedno nimajo pravice do odločanja o svojih lastnih telesih, splav je ilegalen in ženska je tako prisiljena obdržati otroka, čeprav si tega ne želi. Pri tem ni potrebno navajati razloga zakaj bi si želela splaviti, ker bi morala biti sodba ženske o svojem telesu dovolj. A žal ni. Ženske še vedno ne smejo povsod imeti vozniškega dovoljenja, nimajo pravice do šolanja in mladoletne deklice so prisiljene v poroke, ki vodijo v posilstva. Zato čeprav je cvet za dan žena izraz spoštovanja do žensk, meni to ne zadostuje.

Ne zadostuje mi, ker vem, da je vsa ta komedija okoli skomercializiranega dneva žena samo kulisa, za katero se dogajajo grozne stvari. S kupovanjem rož in podarjanjem bonbonjer odvračamo pozornost od tistih vprašanj, ki so zares pomembna in ki odsevajo bistvo tega praznika.

Jaz na srečo ne potrebujem rože, da vem, da me moški v mojem življenju spoštujejo. Ne potrebujem trepljanja po rami in čestitk, ker sem ženska. In prav tako ne potrebujem bonbonjere kot tolažilne nagrade za vse krivice, ki se dogajajo ženskam po svetu. Jaz tega ne potrebujem, kajti v mojem življenju do danes nisem bila deležna velikih krivic samo zato, ker sem ženska. Marsikatera ženska pa se je v življenju borila za stvari, ki se nam zdijo samoumevne. In zato, čeprav je kupovanje darilc le marketinški uspeh 21. stoletja, je prav, da moški ženskam ta dan v letu pokažejo pozornost. Ne zaradi njih, temveč zaradi vseh tistih žensk, ki pozornosti ta dan ne bodo deležne. Na nas ženskah pa je, da konstantno opozarjamo na krivice, ki se nam dogajajo in nikoli ne potihnemo zaradi pritiska družbe. To je naša dolžnost – do sebe in do vseh žensk, ki v tem trenutku trpijo krivico samo zato, ker so ženske.

Kam?

Kam? To so se na predvečer Prešernovega dneva spraševali v Gallusovi dvorani. Kam gre ta svet? Kam gre kultura in kakšno mesto sploh ima v posameznikovem življenju? Kam nas vsakoletna razpravljanja in ostri govori namenjeni politikom v prvi vrsti Gallusove dvorane sploh vodijo?

In odgovor je danes jasen: nikamor. Včeraj se je morda nekaj ljudi celo spomnilo na slovenski kulturni praznik. Verjetno manj ljudi kot prejšnja leta, ko je praznik veliko ljudem omogočil izlet za podaljšan vikend, zagotovo pa ga je letos kdo celo preklinjal, saj so bile zaradi praznika zaprte vse trgovine in seveda kam drugam naj človek enaindvajsetega stoletja gre na sončen sobotni dan kot v trgovino? Vsako leto je za kulturo namenjen manjši kos pogače in vsako leto se zanjo zmeni manj ljudi. Ljudje se pritožujejo, ker sodobnih umetniških del ne razumejo, a hkrati so zaprti za vsako novost, ki pride v njihova življenja. Ne razumejo, da umetnost, tako kot znanost in tehnologija, gre naprej, išče nove razsežnosti in se ljudi skuša dotakniti na drugačen način kot zgolj s posnemanjem že znanega. Pravijo, da umetnost ni za vsakogar – bi pa morala biti. Kajti umetnost je tisto, ki nas gradi, zaznamuje in oblikuje bolj kot si nekateri drznejo priznati.

In zato umetniki vztrajajo – ne zase, ampak za druge. Za dobro drugega, za dobro ljudi. Kajti umetnost nikoli ni usmerjena k avtorju, ampak k tistemu, ki ji nameni pozornost, torej k drugemu. In nenehni očitki, ki prihajajo iz ust ljudstva, da umetniki zgolj izkoriščajo državo in si zase grebejo davkoplačevalski denar, zagotovo nič ne pripomorejo k širšemu razumevanju umetnosti povprečnega državljana. Kajti če bi umetniki ustvarjali zgolj zaradi zaslužka, bi z ustvarjanjem že zdavnaj prenehali.

In tako umetniki leto za letom spoznavajo, da njihov nenehen trud za pravičnost, pozornost in prostor v družbi ne vodi nikamor. Vsako leto na Prešernovi proslavi poslušamo poslednje krike slovenske kulturne scene, ki pa niso nikoli uslišani. In kot izgleda je kultura enaindvajsetega stoletja koristna zgolj takrat, ko lahko v imenu umetnosti ljudje uveljavljajo svoj družbeni status. Namesto da bi se umetnost trudili razumeti, jo sprejemamo zgolj kot parazita, ki slučajno kroji naša življenja.

Kultura ima kljub nenehnim preprekam, ki ji jih politika in družba postavljajo na pot, pomembno vlogo. Skozi kulturo se učimo in umetnost nam pomaga spoznati same sebe. A kakšna je cena estetskega doživetja? Nekateri trdijo, da je umetnost dostopna samo višjim slojem. Jaz mislim drugače. Plačati rundo v baru? Brez problema. A plačati 20 evrov za gledališče? Na to vprašanje si odgovorite sami. Dejstvo pa je, da je odgovor na vprašanje zaskrbljujoč. In prav takšno je današnje stanje kulture, ki se je slučajno spomnimo na tisti (ne)srečen dan v letu, 8. februarja.

Novoletne zaobljube

Čeprav smo že krepko zakorakali v januar, si jaz šele zdaj postavljam novoletne zaobljube. Če se jim lahko sploh tako reče. In pri tem se vprašam: »Zakaj?«

Zakaj sploh čutim potrebo po zastavljanju nekih navideznih ciljev, ki jih po navadi tako ali tako ne dosežem, saj zaobljube opustim takoj po nekaj tednih. »Saj bom jutri,« si rečem. In tako je bilo tudi s postavljanjem zaobljub – saj bom jutri. Ampak če odlašam z zastavljanjem ciljev za to leto: si jih sploh želim doseči?

Tako sem se znašla v vrtincu razmišljanja in prevpraševanja svojih želj. Eksistencialna kriza? Dvomim, ne gre mi tako slabo. Ravno nasprotno – v trenutni situaciji mi je tako udobno, da bi tu ostala za vedno. Brez ciljev, brez obveznosti. In tako sem ugotovila, zakaj sem se težko spravila k pisanju novoletnih zaobljub. Strah me je bilo. Strah pogledati v prejšnje leto in ugotoviti, da svojih ciljev nisem dosegla. Kaj dosegla, niti spomnim se jih ne. In seveda strah pred ponovnim neuspehom.

Še vedno govorim o novoletnih zaobljubah? Da in ne. Ljudje radi izkoriščamo prelomnice za zastavljanje ciljev ali zaobljub. To nam nudi občutek ponovnega začetka, občutek, da lahko pritisnemo reset, da imamo vajeti v naših rokah. Ampak a je to res? Utopično je reči: »New year, new me.«  Nov ti v kakšnem smislu? Še vedno si to ti, odlikujejo te pretekle izkušnje in tvoje mišljenje. Z novim letom ne moreš kar obrniti plošče in pritisniti gumba reset. Lahko pa se zamisliš nad preteklim letom in se vprašaš, če si s seboj zadovoljen ter pomisliš, če imaš kakšne cilje. In ko to ugotoviš ter seveda ugotoviš zakaj si želiš nekaj spremeniti, šele takrat si lahko postaviš novoletne zaobljube, ki se jih boš dejansko držal.

Z novoletnimi zaobljubami ali brez, naj bo novo leto uspešno, nenapisani cilji doseženi in vse to seveda pospremljeno z zdravjem in srečo, ki stopata z roko v roki. Srečno!

Students of… Nova Gorica

Življenje in treniranje s kronično boleznijo

Endometrioza prizadane veliko žensk in s to kronično boleznijo se bori vedno več mladih deklet. Endo-borka je tudi Maša Kovač, s katero sem se pogovarjala o endometriozi, njenem vplivu nanjo ter o usklajevanju treningov twirlinga z boleznijo. Maša je 22-letna Goričanka, ki se že od malih nog ukvarja s športom. Najprej je plesala balet, nato pa se je pričela ukvarjati z baton twirlingom, saj je želela slediti sestrinim stopinjam. S twirlingom se danes ukvarja že 15 let in predstavlja večinski del njenega življenja, kar potrjujejo tudi njeni dosežki. Na svetovnem prvenstvu je osvojila 10. mesto, druga pa je bila na evropskem prvenstvu. Tekmuje tudi v paru s sestro Živo Kovač, s katero dosega odličja v svetovnem merilu – na svetovnem prvenstvu sta namreč zasedle 3. mesto, na evropskem prvenstvu pa 2. mesto.

Pravi, da je zelo trmasta, a ljudi okoli sebe ljubi z vsem srcem in zanje bi naredila vse. Dodaja pa: »Verjamem, da se vse zgodi z razlogom. In v življenju ne moreš narediti napake, ker iz vsake situacije nekaj dobiš ali pa se nekaj naučiš.«

image1
Že vrsto let treniraš twirling in se trudiš treninge usklajevati s šolanjem. Lani si študirala in trenirala, poleg tega se pa boriš tudi s kronično boleznijo. Kako ti uspeva?
Po pravici povedano, niti sama ne vem. So dnevi, ko gre vse po načrtih in se počutim zdravo in uspešno, so pa tudi dnevi, ko se počutim kot največja zguba tega sveta.
Sicer sem že od malih nog na prvo mesto vedno postavljala twirling in ne šolo, kar se je tudi poznalo pri tem, da se nism odločila za študij. To sem naredila predvsem zato, ker je v Sloveniji skoraj nemogoče biti profesionalni športnik in hkrati uspešen v študiju, še posebej pa, če treniraš dokaj nepoznan šport kot je twirling. V Ameriki je situacija popolnoma drugačna – če si twirler, dobiš štipendijo, ravno tako kot če treniraš ameriški nogomet.
A poleg treniranja, je na moje šolanje vplivala tudi endometrioza. V tistem času se tega sploh nisem zavedala, saj o endometriozi in sebi nisem vedela toliko, kot vem sedaj. Ampak vsi tisti dnevi brez energije, koncentracije in podobnih ovir so bili posledica moje bolezni. Tisto malo energije, ki sem jo imela, pa sem seveda vložila v treninge.
Mislim, da se moraš pri kroničnih boleznih naprej sprijazniti, da boš s tem moral živeti in da to sedaj predstavlja del tvojega vsakdana. Naslednji korak pa je, da se čim bolj pozanimaš o bolezni, ki jo imaš, in najdeš rešitve, ki ti pomagajo, da živiš kolkor se le da ”normalno.”
Poleg twirlinga si zelo aktivna pri ozaveščanju drugih o endometriozi in tudi sama se boriš s to boleznijo. Kako izgleda urnik profesionalnega športnika s kronično boleznijo?
Urnik športnika s kronično boleznijo izgleda tako, kot urnik zdravega športnika. Žal ko stopim na parket na tekmovanjih, sodnikov ne zanima, če se je mogoče ravno tisti dan moje telo odločilo, da bom zelo utrujena ali v bolečinah. Imam eno možnost, kot vsi ostali, in treba je stisniti zobe in se potruditi po najboljših močeh.
Moj urnik oziroma moji treningi se razlikujejo tako, da so dnevi, ko preprosto ne morem trenirati, ker utrujenost, ki jo občutimo ženske z endometriozo, ni enaka tisti, ki jo navadno občutijo ljudje. To je kronična utrujenost in ne pomaga, če narediš power nap ali pa to, da nekaj poješ. Ta utrujenost mine, ko se tvoje telo tako odloči.
Na srečo je eden najpogostejših simptomov pri endometriozi – zelo zelo močne bolečine – pri meni izginil po operaciji novembra 2017. Še vedno občasno čutim bolečino v jajčnikih, ampak v primerjavi z bolečinami, ki sem jih imela nekaj let pred operacijo, je to mala malica. Ko pa sem še imela te bolečine, seveda nisem bila zmožna treninrati, kar pomeni, da vsaj en teden v mesecu v času menstruacije nisem trenirala zaradi bolečin. In ko si športnik, je vsak tak izgubljen trening »problem«. Torej endometrioza na mene kot na športnico ni vplivala samo fizično, ampak tudi psihično, saj sem se tiste dni, ko nisem mogla treninrati, počutila pod velikim pritiskom, obupno in nesposobno.
Kako bi endometriozo opisala nekomu, ki te bolezni ne pozna?
Endometrioza je pojav tkiva z značilnostmi endometrija (sluznice maternice), ki je zunaj maternične votline. Tako kot v maternici je to tkivo podvrženo hormonskim spremembam, zato se zunaj nje odebeli, odlušči, zakrvavi, vendar ne more odtekati. To povzroča zarastline, izrastke, ciste in lokalna vnetja.
Endometrioza prizadane 1 od 10 žensk, kar pomeni 176 milijonov žensk po vsem svetu.
Najpogosteje prizadane rodila ter jajcevode, lahko pa prizadane tudi mehur, črevo in sečevode. V redkih primerih lahko pride tudi do pljuč in možganov. Deli se na štiri stopnje.
Velja za socialno bolezen saj vpliva na fizično, psihično in socialno življenje žensk.
Zdravila ni. Zato obstajajo samo načini za lajšanje simptomov, kot je operacija in hormonske tablete.
Endometrioza je več kot samo bolečine in ciste. Popolnoma prevzame tvoje življenje in te pusti v negativnem mehurčku. Da ti občutek neposposobnosti, nezadostnosti in nasploh se počutiš less of a woman.
Kaj se ti zdi, da bi kot družba lahko naredili pri ozaveščanju drugih o endometriozi in njenih posledicah?
Najprej mislim, bi morali zdravniki resneje jemati deklice in ženske, ki pridejo k njim z bolečinami, saj trenutno potrebujejo od 6 do 10 let, da diagnosticirajo endometriozo. Vsaka endo-borka je že slišala tisočkrat: »Vse je samo v tvoji glavi«, »Saj ne zgledaš bolna«,»To je samo močna menstruacija«, »To so samo močni krči, saj bo minilo«, »To je nekaj normalnega«.
Jaz sem hodila približno pol leta vsak mesec na urgenco, vedno zaradi istih bolečin in dobila vedno isto »rešitev« – nekaj proti bolečinah preko infuzije in nato so me poslali domov. Šele poleti 2015 je eden od zdravnikov na urgenci opazil, da ni normalno, da imam vsak mesec takšne bolečine in me poslal v bolnico, kjer so me diagnosticirali z endometriozo.
Mislim tudi, da je potrebno, da o endometriozi začnemo ozaveščati mlade punce po osnovnih in srednjih šolah. Da punce vidijo, da v tem niso same in da te hude bolečine niso normalne!
Je nenehna borba s to boleznijo pustila pečat tudi na tebi?

Endometrioza mi je spremenila življenje.
Najprej na slabše. In to ne samo zaradi bolečin, ampak preprosto sem postala druga oseba. Zapadla sem v vlogo žrtve in nenehno sem se prevpraševala: »zakaj jaz, zakaj jaz?«
Šele ko sem se zbudila iz igranja žrtve in ugotovila, da je to moja stvar in da lahko tako, kot sem si priklicala endometriozo, tudi pozdravim (seveda s pomočjo drugih), se je moje življenje začelo spreminjati na boljše, zelo na boljše.
Spoznala sem ogromno dobrih ljudi, ki so mi pomagali in mi odprli oči. Naučila sem se poslušati samo sebe in svoje telo. Spoznala sem, kako je res pomembno, kaj vnašamo vase – to velja za tako za hrano, kot za misli, čustva in energijo.
To je naše telo in naše življenje in mi se moremo odločiti, kaj od njega želimo – ali si želimo igrati žrtev in biti bolani, ali se pogledati v ogledalo, si prenehati lagati sami sebi in začeti s spremembami.
Vedno mi je hecno to reči, ampak hvaležna sem za endometriozo, ker brez nje ne bi bila tam, kjer sem danes.
Kaj bi svetovala nekomu, ki se morda ta trenutek bori s to boleznijo?
Ne obupaj. Najdi zdravnike, zdravilce in ljudi, ki ti verjamejo, ki te poslušajo in ti bodo pomagali, ker sama ne boš zmogla vsega.
Ampak najtežje delo je na tebi. Samo ti se lahko spremeniš, ti si gospodar svojega telesa.
In ko ti je težko, najdi kašno endo-sestro, na žalost nas je veliko, in se z njo pogovori. Lažje je govoriti z nekom, ki ve, skozi kaj se prebijaš. Nisi sama!
Nazadnje pa: imej se rada, sprejmi se in bori se do konca! Vse se zgodi z razlogom.

Blišč in beda

Oktober, november in december so trije meseci, ki po »ljudskem izročilu« trgovcem prinašajo največji zaslužek, ljudem pa največ zlagane sreče in praznine v denarnici. In čeprav so »prazniki,« zaradi katerih moramo nujno hiteti v trgovino, v večini zlagani in umetno narejeni, da bi ljudje lahko potešili nujo po nenehni potrošnji, so za večino ljudi »sveti« in »nepogrešljivi«.

Pa naj začnem s prvim pristnim slovenskim. In ne, s tem ne mislim dneva reformacije, temveč noč čarovnic. Ta dva praznika, ki sta po mnenju mnogih po pomembnosti primerljiva, si delita dan, le da ob dnevu reformacije ne mrzlično kupujemo kostumov in žuramo do jutranjih ur. Zato na televiziji ne vrtijo reklam s Primožem Trubarjem v glavni vlogi, otroci pa na vprašanje »Kateri praznik je 31. oktobra?« v en glas vzkliknejo: »Noč čarovnic!«

Naslednji praznik, ki se po potrošnji sveč v Sloveniji lahko kosa z ameriškim Halloweenom, je 1. november, ki naj bi bil dan spomina na mrtve. En dan v letu, ko so vsi grobovi vrhunsko spedenani, da so seveda lepši od sosedovega, ter ko pokopališča postanejo del javne razsvetljave. Že lani je javnost pretresla strašljiva številka, koliko sveč se vsako leto zavrže zaradi 1. novembra, pospremila pa jo je kampanja »Namesto sveč raje prižgite spomin.« K temu bi pa samo še dodala, da je pokopališče odprto 365 dni v letu in čeprav je 1. november namenjen spominu na preminule, to lahko storite vsak dan. Kajti če je za to, da se spomnite pokojnih, potreben dela prost dan, si le-tega ne zaslužite.

Novembra pa je še en izmed pomembnejših praznikov potrošniške družbe. Dan, ko vsi hitimo v H&M in Zaro, da si lahko za 30% manj denarja privoščimo nekaj cunjic, ki jih tako ali tako ne potrebujemo. Nekateri pa takrat celo že opravljajo svoje božične nakupe. S tem se seveda ne izognejo gneči, zagotovo pa decembra ne hitijo po trgovinah (čeprav se zdi, da je takrat v BTCju cela Ljubljana).

In potem je tu praznični december. Čas ponudb, reklam in mrzličnega nakupovanja. Novi okraski, nov jelenček za na balkon v 10. nadstropju, čeprav ga bo videl samo sosed in seveda nešteto dišečih svečk. Pa darila za družino, prijatelje, sosede… Bi znali postaviti ceno prijateljstvu? Več daš, več veljaš! Ampak satiro na stran, zmrazi me, ko je zunaj 20 stopinj, v trgovini pa že prodajajo božične lučke.

Vsako leto božič preskoči en mesec in ozračje se vsako leto malo segreje. In mogoče prav zaradi tega vedno več pozabljamo na tisto, kar je res pomembno. Namesto narodne zgodovine praznujemo ameriški praznik, namesto obujanja spominov in mirnega pogovora s svojci vročično prižigamo sveče in pomanjkanje topline in ljubezni kompenziramo s kupovanjem dragih daril. Blišč in beda, ki ju vsak dan živimo. To je življenje!

Je trud vedno dovolj?

Ekologija, recikliranje in zero waste stil življenja – s temi pojmi se srečujem vsak dan in verjamem, da nisem edina, ki ji je vsa ta zgodba s plastiko začela rahlo presedati.

Naj se hitro popravim, preden komu naraste pritisk – menim, da je pomembno ljudi ozaveščati o okoljskih problemih in mislim, da lahko vsak posameznik pri tem stori veliko. Tudi sama na blogu redno pišem o temah, ki se tičejo ekološke krize in na socialnih omrežjih redno delim not so fun facts o plastiki in okolju. O tem pišem in se izobražujem, ker mi je mar in ker me ta tematika dejansko zanima. A bojim se, da ogromno informacij naleti na zaprta vrata predvsem zaradi svoje množičnosti.

Ja, strinjam se, da je potrebno nekaj storiti glede trenutne situacije onesnaženja na našem planetu, a ne za vsako ceno. Verjamem, da se ljudje trudijo spremeniti svoje navade in verjamem, da jim ni vseeno, vsaj veliki večini ne. A vsa ta zgodba z recikliranjem in zmanjševanjem odpadkov je prišla do te točke, ko je ljudem pričelo enostavno presedati. Je prav, da čutiš krivdo, ko kupiš v plastično folijo ovit paket jabolk? Ja in ne. Človek, ki kupi takšen s plastiko oplemeniten izdelek, je to storil zaradi nekega razloga. Je bil morda cenejši, bolj praktičen, bolj kvaliteten? Vsak potrošnik ima izbiro, kaj bo kupil. Če bo na voljo deset vrst jabolk, se bo najverjetneje odločil na podlagi zgornjih kriterijev. Če bi bila pa na voljo zgolj ena ali dve vrsti jabolk, ki ne bi bile zapakirane, bi izbral eno izmed dveh. In tako se vrtimo v začaranem krogu – potrošnik kupuje, kar mu je ponujeno, ponudnik pa prodaja, kar potrošnik kupuje.

Sem stroga zagovornica tega, da naj vsak pomaga po svojih zmožnostih. V baru zavrneš slamico, a vseeno ješ meso? Super! V trgovino hodiš s svojo vrečko, a si ne moreš privoščiti nakupovanja v trgovini brez embalaže? Odlično, sva že dva! Ja, strinjam se, da so potrebne drastične spremembe, da rešimo planet. In čeprav smo ljudje bitja, ki rada pomagamo, imamo še raje, da do rešitev pridemo sami, brez da bi nas kdo na vsakem koraku priganjal.

In tako so vodilna podjetja, predvsem v prehrambeni industriji, odkrila, kako lahko potrošnike napeljejo na to, da nezavedno izberejo njihove dražje izdelke. Seveda, kdo pa se ne bi poslužil rešitve, če bi mu bila ponujena na pladnju? In ta »rešitev« se imenuje greenwashing. Samo zato, ker nekje na embalaži piše »eko«, še ne pomeni, da je boljše za okolje in če je tetrapak zelene ali rjave barve, še ne pomeni, da je biorazgradljiv. Majhni triki na katere nasedajo milijoni in jaz nisem nobena izjema.

Ampak od vse te zgodbe je pomembno to, da smo poizkusili storiti spremembo, čeprav neuspešno. In če takšne majhne spremembe pričnemo uvajati v vsakodnevno rutino, bo kmalu vidna velika sprememba. Ni nam treba vseh svojih prihodkov investirati v zero waste življenje in ni treba čez noč postati vegani. Pomagajmo po svojih zmožnostih in poskusimo informirati ljudi okoli sebe. Ali nas bodo poslušali? To ni naša stvar. Mi smo svoje naredili in to je vse, kar šteje.

Back to school

Novi zvezki, planer in kopica novih skrbi. Vse to in še več nas spremlja vsako leto, ko že začetek avgusta po televiziji začnejo predvajatiback to school oglase in domov pošiljati reklamne letake. Toda zakaj imamo takšen odpor do šole? Mar ni to najlepši del našega življenja?

Oktobra se bom kot tisoče drugih študentov odpravila na faks. In čeprav sem vse svoje obveznosti opravila že spomladi, so mi oglasi za nove barvice, markerje in šolske torbe povzročili tesnobo. »Kaj se sekiraš, saj imaš še dva meseca počitnic!« sem si prigovarjala. In vseeno sem se že prvi teden septembra odpravila na lov za popolnim rokovnikom za novo študijsko leto. Sem res tako zagreta? Mi je res tako všeč faks, da komaj čakam, da v rokovnik pričnem vpisovati datume kolokvijev, predstavitev, seminarskih nalog? Ne. Že sama misel na to me spravi v slabo voljo.

Več kot desetletje sem se septembra odpravljala v šolo. To je pomenilo, da smo začetek avgusta v knjigarni že naročali učbenike in kupovali zvezke. Vsako leto ista zgodba: DAS masa, linolej in tempera barvice, čeprav so bile lanske še čisto ok. In vse to mi da misliti: je naša družba res tako potrošniško naravnana, da moramo vsako leto kupovati nove stvari? Nov set tempera barvic, novo peresnico, ker se je lanska umazala in novo garderobo. Še danes imam en predal namenjen likovnim potrebščinam, ki sem jih tako nujno potrebovala v osnovni šoli. V njem so vsaj štiri škatle tempera barvic, dve paleti vodenih barvic, trije paketi kolaž papirja, tuš in nekje na dnu se valja že vsaj 6 let stara DAS masa. Medtem ko nekateri starši vsako leto s težavo kupijo vse šolske potrebščine (katerih račun kdaj preseže celo 200 evrov), imamo drugi polne predale skoraj novih potrebščin, ki smo jih vsako leto zapored tako nujno potrebovali. Kdaj se je šola iz ustanove, kjer se otroci družijo, brezskrbno ustvarjajo in učijo novih stvari, spremenila v kraj, ki favorizira tiste, ki si vedno znova lahko privoščijo novo in v neroden položaj spravlja tiste, ki morda s težavo odštejejo 20 evrov za novo šestilo. Smo res postali tako otopeli in slepi, da ne vidimo, v kaj se spreminja sodobna družba?

IMG_20190906_192550.jpg

Ampak če se kdaj odločim postati slikarka, sem zagotovo preskrbljena za nekaj časa.

In tako sem dobila odgovor na vprašanje, zakaj s šolo povezujemo tesnobo in zakaj še po toliko letih s težavo gledamo back to school oglase. Saj prav ti ustvarjajo pritisk na nas, naj se veselimo novih začetkov, nove šolske torbe in novih barvic. V nas sejejo strah pred tem, da bo imel sošolec lepše in dražje zvezke in boljši kalkulator. Silijo nas v popolnost in manipulirajo z nami, dokler ne podležemo in gremo že julija po nakupih, da potrebščin le ne bo zmanjkalo. In to ponovimo vsako leto, dokler odgovor na zimzeleno vprašanje »Kako je bilo v šoli?« ne postane zgolj še potrditev našega ega. Otrok ima najnovejši model šolske torbe in ujemajočo peresnico. Letos nam je uspelo.

Vamos a la playa!

Včeraj sva se s fantom odpravila na izlet na majhen otok v Dalmaciji, ki baje slovi po čisti vodi in lepih plažah. Ker na otoku ni ničesar razen ene restavracije, sva hrano in pijačo seveda vzela s seboj, tako kot večina drugih. Plaža je od daleč res bila božanska – okrogli beli kamenčki ter gladke skale, ki se stegujejo v turkizno morje. Milina. A takoj, ko sva se približala, se je pravljična predstava spremenila. Skriti med bele kamenčke so bili plastični zamaški in po skalah so kot posušene meduze svoje »lovke« raztegovale mokre plastične vrečke.

IMG_20190811_173347.jpg

Očitno nisem bila edina, ki so jo smeti zmotile, kajti takoj za nama je na plažo prišla francoska družina. Mama je, še preden je odložila svojo torbo in razgrnila brisačo, pričela pobirati smeti v okolici, njenemu vzoru pa sta sledila njena sinova. Res drži, da en človek ne more narediti spremembe?

Odpravim se v morje in mimo mene zaplava počen plastičen kozarček. Poberem ga in nesem v vrečko za smeti, ki sem jo prinesla s seboj. Ponovno zaplavam in mimo mene priplava košček lubenice. Ribe danes očitno ne bodo lačne. Ko grem iz vode, plavam mimo majhnih koščkov plastike, nič večjih od mojega nohta. Prepozno je. Teh koščkov ne morem več pobrati iz morja.

Dan je mimo in počasi se pripravljava na odhod z zadnjo ladjico. Na plaži je le še nekaj ljudi in preden vse pospravim v nahrbtnik, se odločim narediti sprehod po plaži. S seboj seveda vzamem vrečko – po vzoru francozinje, ki je smeti pobirala zjutraj. Obhodim plažo in napolnim vrečko, a vseh smeti očitno nisem pobrala, kajti ustavi me ženska, ki je videla, kaj počnem in mi v vrečko da še en počen plastičen kozarec. Zahvalim se ji in grem dalje, a nasmeška ne morem skriti. Obrnem se in vidim, da je tudi ona pričela pobirati smeti. Očitno en človek res lahko naredi spremembo.

Z grenko-sladkim nasmeškom na obrazu odideva s plaže. Prišla sva s prazno vrečko za smeti, odšla s polno – od tega je bila v vrečki najina le pločevinka piva.

IMG_20190811_182859.jpg

 

 

Razglednice 21. stoletja

Živimo v času, ko Instagram, Facebook in druga socialna omrežja diktirajo naše življenje. Za večino so družabna omrežja prva stvar, ki jo pogledajo, ko zjutraj vstanejo. Naval obvestil in nenehnega piskanja, to je budilka 21. stoletja. Tega se zaveda skorajda že vsak. »Priznam, preveč visim na telefonu,« so besede, ki jih je lahko izgovoriti (in najverjetneje so še kako resnične). Drugače pa je, ko socialna omrežja in naša online persona pričnejo nezavedno vplivati na naš vsakdanjik.

Izbiraš destinacijo za dopust? Samo poscrollaj po svojem Instagramu pa boš dobil nešteto idej! Si pozabil, kam gre na počitnice tvoj prijatelj? Počakaj nekaj dni, zagotovo bo objavil kakšno fotografijo! Živimo v svetu, ko je skoraj utopično misliti, da bi šel na dopust brez da bi se o tem pohvalil znancem na socialnih omrežjih. Smo res prišli tako daleč, da brez potrditve javnosti ne moremo uživati?

Danes sem deset minut opazovala dekle, ki je na prepolni plaži v upanju, da bo lahko posnela popolno fotografijo, zamenjala štiri pare kopalk. Medtem pa je njen fant potrpežljivo čakal in že v stoto pritisnil gumb. Oh, stvari, ki jih ljudje delamo za ljubezen! »Namesto, da bi zaplavala v morje in uživala na še kako zasluženem dopustu, raje zapravlja čas s fotografiranjem!« sem pomislila. A kmalu mi je v misli prišla slika, kako tudi jaz tisoče kilometrov od doma iščem najlepši kotiček za fotografijo. Je dopustovanje 21. stoletja res prišlo do te točke? Tolažimo se z mislijo, da je Instagram zgolj foto album 21. stoletja in da fotografije objavljamo zato, da lahko na malo drugačen način svoje spomine delimo s svetom. V resnici ne vem, koliko resnice je v tej laži, a rada verjamem vanjo, kajti misel na to, da smo postali sužnji lastnega izuma, me straši.

Pa naj bodo to infulencerji ali zgolj mi, navadni smrtniki, vse ima zdravo mejo. Lepo je vedeti, da smo všečkani in da so drugi veseli za naše uspehe, a najpomembneje je to, kar se ne da povedati z všečki na Instagramu ali z reactioni na Facebooku. Ohranimo naše odnose pristne in spomine žive. Potujmo, uživajmo in fotografirajmo, … pa tudi objavljajmo. Naj bodo všečki naše vino in mi bodimo pijani od samovšečnosti. Navsezadnje se samo enkrat živi, mar ne? Poskrbite, da se vas ljudje ne bodo spominjali zgolj kot uporabniško ime na Instagramu.

DOBRODOŠLI V MORJU (PLASTIKE)

Kristalna voda, peščene plaže in toplo morje, to so sanje vsakega, ki si končno vzame dopust in gre na zaslužen oddih na morje. A žal se ta utopična predstava razblini še preden stopimo iz avta. Na parkiriščih nas pričaka gneča, vrtoglave cene parkirnin in prepolna plaža. Po eni strani razumljivo, saj si namreč vsi želimo nekaj dni izkoristiti na plaži. Kar pa ni razumljivo, je to, da je na plaži več smeti kot ljudi.

Na poti na plažo stopam po mivki, bosa. Kdo si ne želi občutiti vročega peska na bosih stopalih? Kar naenkrat pa me nekaj zbode. Najprej seveda pomislim na školjke, saj sem namreč na morju. Pogledam v mivko in odkrijem plastičen zamašek. Še malo se ozrem po mivki in takoj zraven je ena slamica, ovitek od čokolade in plastičen kozarec. Počasi obžalujem, da sem prišla. Smeti na plaži pa res niso več novost, a mene vseeno vedno zmotijo. Poskušam jih ignorirati kot vsi ostali. Po ostankih cigaret pogrnem brisačo, ob ostanek vodnega balona postavim torbo in grem v morje. Ob poti seveda ignoriram plastiko, ki me zbada v stopala in si predstavljam, da so školjke, a smeti, ki plavajo v morju, žal ne morem spregledati. Pas mivke, kjer se srečata morje in obala, je jasno zaznamovan z naplavljenimi smetmi in delci plastike, ki so se med drugim porazgubili v prehrano morskih živali. Poslušam zaplavati, a še preden pridem do kolen v vodo, mimo mene priplavata obliž in prazna vrečka robčkov. Če se temu želim izogniti, moram mimo drugih smeti, ki pa nimajo več svoje prvotne oblike – so le še delci plastike, ki so nekoč bili ribiške mreže, plastične vilice in ostanki boje. Končno zaplavam v morje plastike in za trenutek odmislim vse, saj sem namreč na počitnicah. V tistem trenutku pa začutim, kako se nekaj obdrgne ob mojo nogo in seveda zapaničarim. Meduza? Riba? MORSKI PES? Ne. Samo plastična vrečka. Pomirjena sem.

Pomirjena? Raje bi, da bi me opekla meduza, kot pa da sem primorana plavati med plastičnimi vrečkami. Če celo ljudje ne razlikujemo med vrečko in meduzo, kako naj to storijo šele lačne želve, ki iščejo hrano?

Žalostna in jezna hkrati grem iz vode. Dovolj plaže za danes, si mislim. A še preden pridem do brisače, da bi se zleknila in vsaj za trenutek uživala, me zmotijo lastne misli. Na stotine ljudi je vsak dan na tej plaži in vsak dan se zato nabirajo odpadki, ki jih nihče ne pobere in zato svojo pot najdejo v morju. Če se torej tudi jaz pridružim množici in brezbrižno stopam mimo smeti, ki se nabirajo v kupčkih, postanem tudi jaz del problema. Rečem si, da bom zato pobrala vsaj nekaj večjih kosov plastične folije, ki plavajo po morju. A nisem se mogla ustaviti tam. Naredila sem več poti do smetnjaka in nazaj in po poti pobrala vseh vrst čudne stvari, ki so se zanalašč ali po naključju znašle na plaži.

Zaradi tega nisem očistila plaž po celem svetu, niti tista plaža ni ostala brez smeti in tudi nisem rešila na stotine rib in galebov. A ljudem, ki so mi namenjali čudne poglede, sem morda pokazala, da čiste plaže niso nedosegljive. In morda bo zato kdo naslednjič pomislil, preden bo svoje smeti pustil na plaži. Četudi je na plaži še vseeno ostalo veliko smeti, zakopanih v mivko, vem, da sem naredila nekaj dobrega in malo lažje vesti sem nato odšla domov.

IMG-20190720-WA0002