Je trud vedno dovolj?

Ekologija, recikliranje in zero waste stil življenja – s temi pojmi se srečujem vsak dan in verjamem, da nisem edina, ki ji je vsa ta zgodba s plastiko začela rahlo presedati.

Naj se hitro popravim, preden komu naraste pritisk – menim, da je pomembno ljudi ozaveščati o okoljskih problemih in mislim, da lahko vsak posameznik pri tem stori veliko. Tudi sama na blogu redno pišem o temah, ki se tičejo ekološke krize in na socialnih omrežjih redno delim not so fun facts o plastiki in okolju. O tem pišem in se izobražujem, ker mi je mar in ker me ta tematika dejansko zanima. A bojim se, da ogromno informacij naleti na zaprta vrata predvsem zaradi svoje množičnosti.

Ja, strinjam se, da je potrebno nekaj storiti glede trenutne situacije onesnaženja na našem planetu, a ne za vsako ceno. Verjamem, da se ljudje trudijo spremeniti svoje navade in verjamem, da jim ni vseeno, vsaj veliki večini ne. A vsa ta zgodba z recikliranjem in zmanjševanjem odpadkov je prišla do te točke, ko je ljudem pričelo enostavno presedati. Je prav, da čutiš krivdo, ko kupiš v plastično folijo ovit paket jabolk? Ja in ne. Človek, ki kupi takšen s plastiko oplemeniten izdelek, je to storil zaradi nekega razloga. Je bil morda cenejši, bolj praktičen, bolj kvaliteten? Vsak potrošnik ima izbiro, kaj bo kupil. Če bo na voljo deset vrst jabolk, se bo najverjetneje odločil na podlagi zgornjih kriterijev. Če bi bila pa na voljo zgolj ena ali dve vrsti jabolk, ki ne bi bile zapakirane, bi izbral eno izmed dveh. In tako se vrtimo v začaranem krogu – potrošnik kupuje, kar mu je ponujeno, ponudnik pa prodaja, kar potrošnik kupuje.

Sem stroga zagovornica tega, da naj vsak pomaga po svojih zmožnostih. V baru zavrneš slamico, a vseeno ješ meso? Super! V trgovino hodiš s svojo vrečko, a si ne moreš privoščiti nakupovanja v trgovini brez embalaže? Odlično, sva že dva! Ja, strinjam se, da so potrebne drastične spremembe, da rešimo planet. In čeprav smo ljudje bitja, ki rada pomagamo, imamo še raje, da do rešitev pridemo sami, brez da bi nas kdo na vsakem koraku priganjal.

In tako so vodilna podjetja, predvsem v prehrambeni industriji, odkrila, kako lahko potrošnike napeljejo na to, da nezavedno izberejo njihove dražje izdelke. Seveda, kdo pa se ne bi poslužil rešitve, če bi mu bila ponujena na pladnju? In ta »rešitev« se imenuje greenwashing. Samo zato, ker nekje na embalaži piše »eko«, še ne pomeni, da je boljše za okolje in če je tetrapak zelene ali rjave barve, še ne pomeni, da je biorazgradljiv. Majhni triki na katere nasedajo milijoni in jaz nisem nobena izjema.

Ampak od vse te zgodbe je pomembno to, da smo poizkusili storiti spremembo, čeprav neuspešno. In če takšne majhne spremembe pričnemo uvajati v vsakodnevno rutino, bo kmalu vidna velika sprememba. Ni nam treba vseh svojih prihodkov investirati v zero waste življenje in ni treba čez noč postati vegani. Pomagajmo po svojih zmožnostih in poskusimo informirati ljudi okoli sebe. Ali nas bodo poslušali? To ni naša stvar. Mi smo svoje naredili in to je vse, kar šteje.

Advertisements

Back to school

Novi zvezki, planer in kopica novih skrbi. Vse to in še več nas spremlja vsako leto, ko že začetek avgusta po televiziji začnejo predvajatiback to school oglase in domov pošiljati reklamne letake. Toda zakaj imamo takšen odpor do šole? Mar ni to najlepši del našega življenja?

Oktobra se bom kot tisoče drugih študentov odpravila na faks. In čeprav sem vse svoje obveznosti opravila že spomladi, so mi oglasi za nove barvice, markerje in šolske torbe povzročili tesnobo. »Kaj se sekiraš, saj imaš še dva meseca počitnic!« sem si prigovarjala. In vseeno sem se že prvi teden septembra odpravila na lov za popolnim rokovnikom za novo študijsko leto. Sem res tako zagreta? Mi je res tako všeč faks, da komaj čakam, da v rokovnik pričnem vpisovati datume kolokvijev, predstavitev, seminarskih nalog? Ne. Že sama misel na to me spravi v slabo voljo.

Več kot desetletje sem se septembra odpravljala v šolo. To je pomenilo, da smo začetek avgusta v knjigarni že naročali učbenike in kupovali zvezke. Vsako leto ista zgodba: DAS masa, linolej in tempera barvice, čeprav so bile lanske še čisto ok. In vse to mi da misliti: je naša družba res tako potrošniško naravnana, da moramo vsako leto kupovati nove stvari? Nov set tempera barvic, novo peresnico, ker se je lanska umazala in novo garderobo. Še danes imam en predal namenjen likovnim potrebščinam, ki sem jih tako nujno potrebovala v osnovni šoli. V njem so vsaj štiri škatle tempera barvic, dve paleti vodenih barvic, trije paketi kolaž papirja, tuš in nekje na dnu se valja že vsaj 6 let stara DAS masa. Medtem ko nekateri starši vsako leto s težavo kupijo vse šolske potrebščine (katerih račun kdaj preseže celo 200 evrov), imamo drugi polne predale skoraj novih potrebščin, ki smo jih vsako leto zapored tako nujno potrebovali. Kdaj se je šola iz ustanove, kjer se otroci družijo, brezskrbno ustvarjajo in učijo novih stvari, spremenila v kraj, ki favorizira tiste, ki si vedno znova lahko privoščijo novo in v neroden položaj spravlja tiste, ki morda s težavo odštejejo 20 evrov za novo šestilo. Smo res postali tako otopeli in slepi, da ne vidimo, v kaj se spreminja sodobna družba?

IMG_20190906_192550.jpg

Ampak če se kdaj odločim postati slikarka, sem zagotovo preskrbljena za nekaj časa.

In tako sem dobila odgovor na vprašanje, zakaj s šolo povezujemo tesnobo in zakaj še po toliko letih s težavo gledamo back to school oglase. Saj prav ti ustvarjajo pritisk na nas, naj se veselimo novih začetkov, nove šolske torbe in novih barvic. V nas sejejo strah pred tem, da bo imel sošolec lepše in dražje zvezke in boljši kalkulator. Silijo nas v popolnost in manipulirajo z nami, dokler ne podležemo in gremo že julija po nakupih, da potrebščin le ne bo zmanjkalo. In to ponovimo vsako leto, dokler odgovor na zimzeleno vprašanje »Kako je bilo v šoli?« ne postane zgolj še potrditev našega ega. Otrok ima najnovejši model šolske torbe in ujemajočo peresnico. Letos nam je uspelo.

Vamos a la playa!

Včeraj sva se s fantom odpravila na izlet na majhen otok v Dalmaciji, ki baje slovi po čisti vodi in lepih plažah. Ker na otoku ni ničesar razen ene restavracije, sva hrano in pijačo seveda vzela s seboj, tako kot večina drugih. Plaža je od daleč res bila božanska – okrogli beli kamenčki ter gladke skale, ki se stegujejo v turkizno morje. Milina. A takoj, ko sva se približala, se je pravljična predstava spremenila. Skriti med bele kamenčke so bili plastični zamaški in po skalah so kot posušene meduze svoje »lovke« raztegovale mokre plastične vrečke.

IMG_20190811_173347.jpg

Očitno nisem bila edina, ki so jo smeti zmotile, kajti takoj za nama je na plažo prišla francoska družina. Mama je, še preden je odložila svojo torbo in razgrnila brisačo, pričela pobirati smeti v okolici, njenemu vzoru pa sta sledila njena sinova. Res drži, da en človek ne more narediti spremembe?

Odpravim se v morje in mimo mene zaplava počen plastičen kozarček. Poberem ga in nesem v vrečko za smeti, ki sem jo prinesla s seboj. Ponovno zaplavam in mimo mene priplava košček lubenice. Ribe danes očitno ne bodo lačne. Ko grem iz vode, plavam mimo majhnih koščkov plastike, nič večjih od mojega nohta. Prepozno je. Teh koščkov ne morem več pobrati iz morja.

Dan je mimo in počasi se pripravljava na odhod z zadnjo ladjico. Na plaži je le še nekaj ljudi in preden vse pospravim v nahrbtnik, se odločim narediti sprehod po plaži. S seboj seveda vzamem vrečko – po vzoru francozinje, ki je smeti pobirala zjutraj. Obhodim plažo in napolnim vrečko, a vseh smeti očitno nisem pobrala, kajti ustavi me ženska, ki je videla, kaj počnem in mi v vrečko da še en počen plastičen kozarec. Zahvalim se ji in grem dalje, a nasmeška ne morem skriti. Obrnem se in vidim, da je tudi ona pričela pobirati smeti. Očitno en človek res lahko naredi spremembo.

Z grenko-sladkim nasmeškom na obrazu odideva s plaže. Prišla sva s prazno vrečko za smeti, odšla s polno – od tega je bila v vrečki najina le pločevinka piva.

IMG_20190811_182859.jpg

 

 

Razglednice 21. stoletja

Živimo v času, ko Instagram, Facebook in druga socialna omrežja diktirajo naše življenje. Za večino so družabna omrežja prva stvar, ki jo pogledajo, ko zjutraj vstanejo. Naval obvestil in nenehnega piskanja, to je budilka 21. stoletja. Tega se zaveda skorajda že vsak. »Priznam, preveč visim na telefonu,« so besede, ki jih je lahko izgovoriti (in najverjetneje so še kako resnične). Drugače pa je, ko socialna omrežja in naša online persona pričnejo nezavedno vplivati na naš vsakdanjik.

Izbiraš destinacijo za dopust? Samo poscrollaj po svojem Instagramu pa boš dobil nešteto idej! Si pozabil, kam gre na počitnice tvoj prijatelj? Počakaj nekaj dni, zagotovo bo objavil kakšno fotografijo! Živimo v svetu, ko je skoraj utopično misliti, da bi šel na dopust brez da bi se o tem pohvalil znancem na socialnih omrežjih. Smo res prišli tako daleč, da brez potrditve javnosti ne moremo uživati?

Danes sem deset minut opazovala dekle, ki je na prepolni plaži v upanju, da bo lahko posnela popolno fotografijo, zamenjala štiri pare kopalk. Medtem pa je njen fant potrpežljivo čakal in že v stoto pritisnil gumb. Oh, stvari, ki jih ljudje delamo za ljubezen! »Namesto, da bi zaplavala v morje in uživala na še kako zasluženem dopustu, raje zapravlja čas s fotografiranjem!« sem pomislila. A kmalu mi je v misli prišla slika, kako tudi jaz tisoče kilometrov od doma iščem najlepši kotiček za fotografijo. Je dopustovanje 21. stoletja res prišlo do te točke? Tolažimo se z mislijo, da je Instagram zgolj foto album 21. stoletja in da fotografije objavljamo zato, da lahko na malo drugačen način svoje spomine delimo s svetom. V resnici ne vem, koliko resnice je v tej laži, a rada verjamem vanjo, kajti misel na to, da smo postali sužnji lastnega izuma, me straši.

Pa naj bodo to infulencerji ali zgolj mi, navadni smrtniki, vse ima zdravo mejo. Lepo je vedeti, da smo všečkani in da so drugi veseli za naše uspehe, a najpomembneje je to, kar se ne da povedati z všečki na Instagramu ali z reactioni na Facebooku. Ohranimo naše odnose pristne in spomine žive. Potujmo, uživajmo in fotografirajmo, … pa tudi objavljajmo. Naj bodo všečki naše vino in mi bodimo pijani od samovšečnosti. Navsezadnje se samo enkrat živi, mar ne? Poskrbite, da se vas ljudje ne bodo spominjali zgolj kot uporabniško ime na Instagramu.

DOBRODOŠLI V MORJU (PLASTIKE)

Kristalna voda, peščene plaže in toplo morje, to so sanje vsakega, ki si končno vzame dopust in gre na zaslužen oddih na morje. A žal se ta utopična predstava razblini še preden stopimo iz avta. Na parkiriščih nas pričaka gneča, vrtoglave cene parkirnin in prepolna plaža. Po eni strani razumljivo, saj si namreč vsi želimo nekaj dni izkoristiti na plaži. Kar pa ni razumljivo, je to, da je na plaži več smeti kot ljudi.

Na poti na plažo stopam po mivki, bosa. Kdo si ne želi občutiti vročega peska na bosih stopalih? Kar naenkrat pa me nekaj zbode. Najprej seveda pomislim na školjke, saj sem namreč na morju. Pogledam v mivko in odkrijem plastičen zamašek. Še malo se ozrem po mivki in takoj zraven je ena slamica, ovitek od čokolade in plastičen kozarec. Počasi obžalujem, da sem prišla. Smeti na plaži pa res niso več novost, a mene vseeno vedno zmotijo. Poskušam jih ignorirati kot vsi ostali. Po ostankih cigaret pogrnem brisačo, ob ostanek vodnega balona postavim torbo in grem v morje. Ob poti seveda ignoriram plastiko, ki me zbada v stopala in si predstavljam, da so školjke, a smeti, ki plavajo v morju, žal ne morem spregledati. Pas mivke, kjer se srečata morje in obala, je jasno zaznamovan z naplavljenimi smetmi in delci plastike, ki so se med drugim porazgubili v prehrano morskih živali. Poslušam zaplavati, a še preden pridem do kolen v vodo, mimo mene priplavata obliž in prazna vrečka robčkov. Če se temu želim izogniti, moram mimo drugih smeti, ki pa nimajo več svoje prvotne oblike – so le še delci plastike, ki so nekoč bili ribiške mreže, plastične vilice in ostanki boje. Končno zaplavam v morje plastike in za trenutek odmislim vse, saj sem namreč na počitnicah. V tistem trenutku pa začutim, kako se nekaj obdrgne ob mojo nogo in seveda zapaničarim. Meduza? Riba? MORSKI PES? Ne. Samo plastična vrečka. Pomirjena sem.

Pomirjena? Raje bi, da bi me opekla meduza, kot pa da sem primorana plavati med plastičnimi vrečkami. Če celo ljudje ne razlikujemo med vrečko in meduzo, kako naj to storijo šele lačne želve, ki iščejo hrano?

Žalostna in jezna hkrati grem iz vode. Dovolj plaže za danes, si mislim. A še preden pridem do brisače, da bi se zleknila in vsaj za trenutek uživala, me zmotijo lastne misli. Na stotine ljudi je vsak dan na tej plaži in vsak dan se zato nabirajo odpadki, ki jih nihče ne pobere in zato svojo pot najdejo v morju. Če se torej tudi jaz pridružim množici in brezbrižno stopam mimo smeti, ki se nabirajo v kupčkih, postanem tudi jaz del problema. Rečem si, da bom zato pobrala vsaj nekaj večjih kosov plastične folije, ki plavajo po morju. A nisem se mogla ustaviti tam. Naredila sem več poti do smetnjaka in nazaj in po poti pobrala vseh vrst čudne stvari, ki so se zanalašč ali po naključju znašle na plaži.

Zaradi tega nisem očistila plaž po celem svetu, niti tista plaža ni ostala brez smeti in tudi nisem rešila na stotine rib in galebov. A ljudem, ki so mi namenjali čudne poglede, sem morda pokazala, da čiste plaže niso nedosegljive. In morda bo zato kdo naslednjič pomislil, preden bo svoje smeti pustil na plaži. Četudi je na plaži še vseeno ostalo veliko smeti, zakopanih v mivko, vem, da sem naredila nekaj dobrega in malo lažje vesti sem nato odšla domov.

IMG-20190720-WA0002

DELO V SREDIŠČU PLASTIKE

Že lani so evropski poslanci sprejeli prepoved pribora za enkratno uporabo, plastičnih vatiranih palčk, slamic in plastičnih palčk za mešanje. Ta prepoved naj bi pričela veljati z letom 2021, kar je veliko prej kot si mislimo. Seveda si brez teh izdelkov večina izmed nas z lahkoto predstavlja svoj vsakdan. Preprosto te artikle zamenjamo z njihovimi alternativami: plastičen pribor za navadnega ali lesenega, slamice uporabimo jeklene ali papirnate ter namesto plastičnih vatiranih palčk kupimo papirnate. Naša življenja torej niso odvisna od teh produktov, zato nam prepoved uporabe le-teh ne pomeni izgube, temveč smo je celo veseli. Tega pa žal ne morejo trditi vsi.

Letos poleti sem nekaj tednov kot študentsko delo pomagala v skladišču enega največjih distributerjev plastičnih izdelkov v Sloveniji. Ko sem prvič klicala za delo, še nisem vedela, kako ogromen in dobičkonosen dejansko ta posel je in kot aktivistka za čistejše okolje sem imela veliko pomislekov, še preden sem sploh začela z delom. Že samo prvi dan je skozi moje roke šlo okoli 6000 paketov pribora za enkratno uporabo in z vsako napolnjeno škatlo sem imela slabšo vest. Počutila sem se sokrivo. Čeprav se ne spomnim, kdaj sem nazadnje jedla s piknik priborom za enkratno uporabo ali pila iz plastičnega lončka, sem se počutila del problema.

IMG_20190626_125614.jpg

Dnevi so minevali in plastika je postala del mojega vsakdana. Nič več nisem potiho zajokala, ko sem zapečatila še eno škatlo in tudi štela nisem več. Proti koncu dela pa sem dobila čisto nov pogled na svet plastične industrije. Od plastičnega pribora živijo cele družine, ki bodo s prepovedjo izgubile ne zgolj svoj posel in službo, temveč tudi svoj glavni vir preživetja. Vsi delavci v skladišču, vozniki in računovodje, ki z opravljanjem svojega dela ne želijo škodovati svetu, temveč zgolj preživeti, bodo skoraj čez noč ostali na cesti. Tudi sama sem zaradi plastične industrije zaslužila in še vedno me peče vest, čeprav se tolažim, da sem opravljala delo kot vsako drugo. Denar je denar, ne glede na to od kod pride, mar ne? Sem mar tudi jaz del problema, proti kateremu se tako vneto borim?

Čeprav se na prvi pogled zdi tako, tudi v tem primeru ni vse črno-belo. Poleg plastičnega pribora in slamic sem se vsak dan srečevala z vedno več papirnatimi slamicami, bio razgradljivimi krožniki, papirnatimi kozarci in lesenim piknik priborom. Mislim, da za plastično industrijo še ni prepozno, da se preusmeri v trgovanje z okolju prijaznejšimi izdelki. Na ta način pa ne bo zgolj svojih služb rešilo tisoče ljudi, temveč bo rešen tudi naš planet.

PONOS JE BOS

Zadnji mesec smo na raznih družabnih omrežjih lahko opazili, da je veliko korporacij, ki svoje izdelke oglašuje preko socialnih omrežij, svojo profilno fotografijo spremenilo v mavrično zastavo v podporo LGBTQ skupini. Pri tem si nisem mogla pomagati, da ne bi pomislila: »Je vse to zgolj marketinški trik privabljanja novih kupcev?«

Junij je tako imenovan pride month – mesec ponosa, ko naj bi se vsi pripadniki LGBTQ skupine počutili ponosne, da so to, kar so in se s tem borili proti stereotipom, ki jih na žalost še vedno obkrožajo.

Letos, ko v Evropi in Ameriki konservativna desnica pridobiva na moči in vplivu, je še posebej pomembno, da se tudi pripadniki LGBTQ skupine počutijo sprejete ter uslišane, kajti le tako bomo kot družba lahko izkoreninili sovraštvo do od sebe drugačnih.

Praznovanju meseca ponosa so se včeraj pridružili tudi v Ljubljani s Parado ponosa, na kateri se je zbralo okoli 2500 ljudi, čez teden dni pa bo parada prvič tudi v Mariboru.

Čemu pa so tovrstni dogodki sploh potrebni leta 2019? Ker se ljudje še vedno sprašujejo, zakaj ne praznujemo meseca heteroseksualnosti. Ker se tudi v 21. stoletju pripadniki LGBTQ skupine še vedno soočajo s sovražnim govorom in zatiranjem. Smo res tako sebični, da si moramo lastiti vse – tudi svobodo drugih?

Čeprav se je mesec ponosa začel z bojem proti kulturi sovraštva, svojega namena zopet ni dosegel. Kajti ljudje so odprti in sprejemajo drugačnost, dokler se drugačni od njih skrivajo v samoti in se sramujejo samih sebe. Podobno kot že velikokrat slišana fraza: »Vse lepo in prav, rad imam homoseksualce, dokler to ni moj otrok!« Znova je pride month in s tem tudi Parada ponosa namesto dialoga vzpostavila še večji prepad.

Edini, ki se meseca ponosa veselijo, pa so trgovci. Na ta račun namreč vsako leto zaslužijo milijone, s 1. julijem pa dokončno pozabijo na svoje obljube in v zasedi čakajo na naslednje leto in prežijo na novo marketinško priložnost.

Naj bo Parada ponosa ali ne, nihče se ne bi smel počutiti tako izključenega in osovraženega, da bi moral za svojo vključitev v družbo prirejati parade in proteste, še posebej pa ne zaradi nečesa tako banalnega in človeškega kot je ljubezen.

 

STUDENTS OF… STRASBOURG

ŽIVLJENJE V SREDIŠČU EVROPSKE UNIJE IN PROTESTOV

Pogovarjala sem se z Lanom Kajtnerjem, dvajsetletnim Slovencem, ki sicer že 6 let živi v Franciji, v Strasbourgu. Obiskuje fakulteto Strasbourg School of Management, kjer študira podjetništvo. Poleg študija podjetništva, ki je tudi ena izmed njegovih strasti, se ukvarja še s športom, zelo pa se zanima tudi za ekologijo. Njegov cilj je ustanoviti svoje podjetje na tem področju, s čimer bi svoje dve strasti združil v eno.

V spodnjem pogovoru sva se dotaknila predvsem teme ekologije in na tem področju sva ugotovila nekaj razlik in tudi podobnosti med Ljubljano in Strasbourgom. Vabljeni k branju!

Študiraš in živiš v Franciji v Strasbourgu, sicer pa si iz Slovenije. Kdaj si se preselil in kako je ta odločitev vplivala na tvoje šolanje?

V Strasbourgu živim od poletja 2013. Kar se šolanja tiče, sem bil sprva zaskrbljen, saj ob selitvi nisem znal francosko. Imel pa sem srečo, da sem bil sprejet na Evropsko šolo (European School of Strasbourg), kjer sem se lahko šolal v treh jezikih. Večina predmetov je bila v angleščini, nekaj predmetov v francoščini, poleg tega pa sem se učil tudi nemško. Tako sem izboljšal svoje znanje angleščine in nemščine ter se hitro naučil tudi francosko.

Danes študiram podjetništvo na Strasbourg School of Management (École de Management de Strasbourg).

Življenje v Franciji je močno spremenilo moj pogled na svet in mi dalo več širine. Naučil sem se tudi ceniti raznolikost in začel sem se zavedati pomena znanja tujih jezikov. Drugo leto jeseni pa se želim vpisati na Masters (op. magisterij) v kateri drugi državi, po možnosti angleško govoreči.

Kakšne so možnosti za študentsko delo v Strasbourgu oz. v Franciji nasploh? Kaj pa možnosti za (dobro) zaposlitev takoj po študiju?

V Strasbourgu je na voljo veliko možnosti za študentsko delo. Sam sicer dela še nisem iskal, a zelo pogosto vidim, da iščejo študente, še posebej za delo v trgovinah, barih in pekarnah.

Kar se tiče zaposlitve takoj po študiju pa mislim, da je sistem v Franciji zelo dobro organiziran. Večina študijskih programov ima predviden čas za opravljanje prakse, ki je obvezen del učnega programa. To omogoči študentom, da si pridobijo praktične izkušnje in jim olajša proces iskanja zaposlitve po študiju.

Pred kratkim se je po celem svetu odvil protest za podnebno pravičnost. Študenti in dijaki so ga organizirali tudi v Strasbourgu. Si se ga udeležil? Kako je bil protest sprejet s strani javnosti? Kaj pa s strani vlade?

V Strasbourgu je ta protest organizirala skupina mladih, ki se je poimenovala »youthforclimatestrasbourg«. Zaradi visoke udeležbe in odločnosti mladih, so protesti še naprej organizirani vsak petek ob 13. uri  v centru mesta. Udeležba je vsakič visoka. Lepo je videti mlade, ki so odločni in se zavedajo vpliva, ki ga lahko imajo.

Sam sem se zaradi študijskih obveznosti zaenkrat udeležil le dveh izmed teh protestov. Vesel sem bil,  da se jih ne udeležujejo le študenti in dijaki, ampak tudi otroci in starejši. Protesti so deležni velike podpore v mestu. Civilina iniciativa v Strasbourgu tudi sicer zelo močna in večinoma so ljudje zelo zavedni. O teh protestih tudi redno in obširno poročajo v medijih.

Na žalost to ne velja za vladne organe, saj (vsaj uradno) do danes ni bilo še nobenega odgovora s strani vlade. To je tudi eden izmed razlogov, da protestniki vztrajajo in ne popustijo. Organizatorji zagotavljajo, da bodo organizirali proteste vsak teden, dokler se vlada ne odzove in ne sprejme potrebnih ukrepov.

Resda ima francoska vlada trenutno veliko problemov s splošnim nezadovoljstvom prebivalcev zaradi vladne politike glede davkov, življenjskega standarda, itd. Tako so že od 17. novembra 2018 vsako soboto po vsej Franciji organizirani tudi protesti tako imenovanih »rumenih jopičev,« ki se pogosto spremenijo v nasilje, ker se jim pridružijo tudi taki, ki jim je cilj zgolj uničevanje lastnine. Kljub temu sem mnenja, da bi morala imeti zaščita okolja prioriteto pri vladnih odločitvah. Čas teče in je škoda iz dneva v dan nepopravljiva.

Vesel sem, da je vsaj v Strasbourgu prisotnost na mirnih protestih za okolje večja kot na nasilnih protestih rumenih jopičev in mislim, da bi se lahko tudi ostala mesta zgledovala po nas.

img_20190504_130301_500.jpgfotografija: osebni arhiv

Vedno več mladih se po svetu pričenja zavedati problematike onesnaževanja okolja. Tudi vedno več mest se trudi, da bi postala vedno bolj »zelena«. V Ljubljani tako vedno več ljudi uporablja mestni avtobus in velika večina košev za smeti na javnih mestih je narejena tako, da lahko posameznik loči odpadke. Kaj pa Strasbourg?

Mislim, da je Strasbourg kar se tiče varovanja okolja dokaj napreden. Mesto ima dobro organizirano mrežo avtobusov, med katerimi veliko avtobusov vozi na plin, in tramvajev, kar omogoča hiter pretok ljudi po mestu. Avtobusi in tramvaji pripadajo istemu podjetju, tako da se lahko z isto vozovnico voziš z obema. Poleg tega je Strasbourg tudi zelo prijazno mesto za kolesarje. Imamo veliko kolesarskih stez in con, ki so bodisi zaprte ali pa zelo omejene za avtomobile in kjer imajo prednost kolesarji.

Obstaja tudi dober sistem izposoje koles, kjer si lahko vsak izposodi kolo in ga vrne na katerikoli postaji – imenuje se Vélhop, princip pa je zelo podoben ljubljanskemu Biciklju. Mesto zelo spodbuja kolesarjenje in javni prevoz namesto vožnje z avtomobili.

Kar se tiče ravnanja z odpadki pa bi se lahko Strasbourg še močno izboljšal. Sicer obstaja veliko košev za smeti na javnih mestih, tako da je odpadkov po tleh relativno malo, a še vseeno preveč! Koši pa imajo le redko možnost ločevanja odpadkov.

Strasbourg spodbuja tudi lastno ekološko pridelavo zelenjave in ima zelo dobro razvit sistem družinskih vrtičkov, ki se jih lahko najame od mesta. Kljub večletni čakalni listi, je to zelo zanimiv koncept. Za samo 48€ na leto lahko družina najame del zemlje in na njem vzgaja svoje vrtnine. Osnovno vodilo pa je, da mora biti vse 100% biološko. Uporaba pesticidov in insekticidov je strogo prepovedana. Nadzor nad temi vrtički je zelo strog. Komisija večkrat na leto obišče vsak vrt in preveri, če je vse v skladu s pravili. V primeru nespoštovanja pravil, vrt odvzamejo in dodelijo naslednji družini na čakalni listi.

Kaj pa ti vsakodnevno narediš za čistejše okolje?

Kot otrok sem bil vseskozi naročen na revijo National Geographic Junior, v kateri je bilo veliko člankov o ekologiji. Poleg domače vzgoje sem se tako tudi iz teh člankov že od malih nog učil, kaj lahko posameznik naredi za boljše okolje. Lahko bi rekel, da sem odraščal z ekologijo, ki je imela vedno pomembno vlogo v mojem življenju.

Sam zelo pazim na porabo vode in energije, kar pomeni, da redno ugašam luči in elektronske naprave. Kupujem le sezonsko in lokalno. Ne kupujem nobenih izdelkov, ki vsebujejo palmovo olje. Ne jem nobenih mlečnih izdelkov in čim manj mesa. Kar se le da, kupim v trgovini ”zero-waste”, v kateri me že dobro poznajo. Vozim se skoraj izključno s kolesom. V primeru močnega dežja, grem v šolo s tramvajem. Avto uporabljam zelo redko. Poskušam kupovati čim manj novih oblačil. Oblačila, ki jih ne potrebujem več, podarim brezdomcem ali ljudem v stiski – zavržem zelo malo. Večkrat sem tudi že sodeloval pri različnih čistilnih akcijah.

Tudi naša družina ima v najemu tak vrt, kot sem omenil prej. Tam ekološko pridelamo skoraj vso zelenjavo, tako da od aprila do oktobra ne kupujemo nobene zelenjave.

Poskušam tudi spodbujati vse svoje bližnje, da počnejo enako. Trenutno tudi s sošolcem delava na projektu izgradnje mini reciklažne postaje. Več informacij o konceptu pa je dostopnih na preciousplastic.com. Stay tuned! 😉

Vedno več ljudi je pričelo živeti »zero waste« oz. se trudijo vsaj zmanjšati količino embalaže, ki jo vsakodnevno vržejo proč. V Ljubljani se je tudi odprla prva trgovina brez embalaže Rifuzl, ki med drugim ponuja tudi ekološke pridelke iz okoliških kmetij. A ker so tej pridelki pridelani ekološko in so domači, so velikokrat dražji od tistih, ki se jih dobi v trgovini, čeprav so brez embalaže. Kako ti gledaš na to? Se ti zdi to, da so izdelki brez embalaže, čeprav so dražji, dovolj, da prepričajo širšo javnost, da prične živeti bolj trajnostno?

V Strasbourgu poznam vsaj tri take trgovine. V eni izmed njih sem tudi reden kupec. Tudi Carrefour in Match, ki sta dva izmed največjih trgovcev v Franciji, sta pred kratkim začela ponujati nekatere izdelke brez embalaže in spodbujati kupce, da prinesejo lastno embalažo. Sem velik pristaš tega koncepta, saj poleg tega, da nakupi ne pomenijo nobene odpadne embalaže, pogosto tudi manj nakupimo in posledično  zavržemo tudi manj hrane.  Mislim, da bi moralo več ljudi kupovati v teh trgovinah in na tak način. Na žalost so te trgovine pogosto dražje, kar sicer ne drži za Carrefour in Match, ampak mislim, da je to majhna cena, ki jo plačamo za boljšo prihodnost. Zavedam se, da si nekateri tega ne morejo privoščiti. Ampak vsi tisti, ki pa si lahko, bi si morali bolj pogosto oz. redno.

Za zaključek pa: s čim misliš, da bi se dalo širšo javnost prepričati v to, da bi vsi pričeli živeti bolj trajnostno?

Vsakič, ko me kdo vpraša kaj takega, pomislim na izjavo Grete Thunberg, 16-letne Švedinje, ki je zaradi svojih dejanj postala obraz boja za okoljsko pravičnost: »Pravite da imate svoje otroke najrajši na svetu, hkrati pa vsak dan s svojimi dejanji uničujete njihovo prihodnost.«

Prvi korak je povečanje zavedanja ljudi na to temo. Vsak posameznik se mora zavedati, da s svojimi dejanji spreminja prihodnost in da je odločitev, ali jo spreminja na bolje ali na slabše, njegova.

Ljudje bi se morali bolj zavedati teže svojih dejanj. Veliko ljudi se še vedno vozi z avtomobili, uporablja plastiko za enkratno uporabo, prižiga kurjavo namesto da bi se topleje oblekli,  pušča prižgane luči in računalnike, ne varčuje z vodo itd., saj meni, da so sami premalo, da bi lahko naredili razliko in da ena oseba ne more ničesar spremeniti. Ampak če vsak zemljan naredi samo en majhen korak v pravo smer, je razlika ogromna.

Mislim, da se ljudje ne zavedajo moči, ki jo imajo, če se združijo. Naj kot primer navedem uporabo palmovega olja. Marsikdo si misli, da ne more nič spremeniti, saj je to naloga proizvajalca.  Ne zaveda se, da ima potrošnik največjo moč. Če bodo ljudje prenehali kupovati izdelke za enkratno uporabo, izdelke s palmovim oljem, itd., in začeli kupovati bolj trajnostne izdelke, se bodo tudi največja podjetja prisiljena prilagoditi in spremeniti svoj poslovni model.

Problem se lahko delno reši tudi z zakoni. Evropska Unija je z letom 2021 prepovedala nekatere plastične izdelke, kot so plastični jedilni pribori in slamice. Zakon je bil sprejet v Strasbourgu kot rezultat enega izmed protestov pred evropskim parlamentom, na katerem sem tudi sam sodeloval. Čeprav mislim, da bi morali to storiti že prej in da samo slamice, jedilni pribori in vrečke niso dovolj, mislim, da je to prvi korak v pravo smer. Seveda pa ostaja problem lobijev, ki take ukrepe preprečujejo.

 

OD KOD PA VI DOBITE NAVDIH ZA SPOMLADANSKO ČIŠČENJE?

Spomladi, ko vse okoli nas cveti in ko vedno več časa preživimo zunaj, se veliko ljudi spomni, da je pomlad čas za nove začetke. Toda zakaj? Je krivo cvetenje ali pa morda slaba vest pred poletjem, ker smo že skoraj pol leta zapravili in je treba nekaj spremeniti v našem življenju – začeti živeti. Od kod nam navdih za nove začetke in zakaj je treba te redke trenutke izkoristiti?

Največkrat ljudje na vprašanje »Kaj te navdihuje?« odgovorijo s preprostim: »Lepota sveta, ki nas obkroža.« Seveda, svet je lep, tako kot tudi življenje samo, toda zdi se mi, da nas zgolj naravne danosti in nekaj sončnih dni še ne pripravijo do tega, da bi pri sebi naredili korenito spremembo. Kot primer naj podam skrb za naš planet. Tako lep je, res edinstven, a nekateri ljudje še vedno v njegovi lepoti ne najdejo vzpodbude za to, da bi spremenili svoje vsakodnevne navade. Največkrat je za to potrebna katastrofa, ki nas dodobra pretrese in nam da misliti, da nismo mi tisti, ki odločamo o vsem. A čeprav naj bi to bil »najučinkovitejši« način – da stvari izkusimo iz prve roke – mislim, da si tega ne želi nihče.

Zato jaz navdih iščem v majhnih, vsakdanjih stvareh. V majhnih zmagah ljudi okoli sebe in navsezadnje tudi v svojih. Kajti samo s širjenjem dobrega, lahko dosežemo nekaj pozitivnega. Zato vsakič, ko slišim zgodbo, ki mi ogreje srce, pomislim, kaj lahko storim jaz, da tak občutem pričaram komu drugemu.

A seveda tudi jaz nisem brez napak. In ni brez pomena slovenski rek »Na napakah se učimo.« Vsak dan bi morali strmeti k temu, da ne ponavljamo včerajšnjih napak, temveč da se jih zavedamo ter jih v bodoče poskušamo popraviti. Naše napake naj nam bodo v navdih – navdih za nove izzive in za to, da bomo jutri boljši.

Zato naslednjič, ko pričnemo s »spomladanskim čiščenjem,« prečistimo najprej pri sebi. Si res želim živeti v takšnem svetu? In če ne, kaj lahko jaz storim za boljši jutri? Čeprav se morda na prvi pogled ne zdi, lahko z majhno spremembo v našem vsakdanu počistimo veliko več kot le nekaj omar. Naj se letos za besedama »spomladansko čiščenje« ne skriva samo razlog za nakup nove garderobe.

VSE NAJBOLJŠE, ZEMLJA

22. april je letos velikonočni ponedeljek – dan, ko se odpravimo v naravo »pokurit« velikonočne kalorije in še pogosteje usedemo v avto in gremo obiskat sorodnike v sosednji kraj. A danes ni le dneva prost dan, temveč je tudi dan Zemlje, naše edine domovine, pa čeprav jo mnogi dojemajo kot le planet, na katerem živimo.

Čeprav zaradi »pomembnejšega« praznika letos o dnevu Zemlje ni toliko govora, je prav letos ta dan tisti, o katerem bi morali največ govoriti. Kajti oktobra lani je IPCC (Intergovernmental Panel on Climate Change) izdal poročilo o šokantnih posledicah globalnega segrevanja, ki nam grozijo, če nujno ne zmanjšamo izpustov do leta 2030, do leta 2050 pa izpustov sploh ne bi smelo biti več. O poročilu se je seveda govorilo dober teden, a pol leta kasneje se zdi, da so oblasti na to pozabile.

In tako pridemo na vrsto mi. Čeprav smo brez neizmerljivega bogastva in naš vpliv ne seže dlje od družinskega kroga, naš glas šteje. Šteje, če govorimo vsi naenkrat in naglas. Slišani smo bili že 15. marca, ko so se po celem svetu naenkrat odvijali protesti. Več protestov za en cilj – za boljši jutri.

A seveda kot se zdi, smo tisti, ki nam je mar še vedno v manjšini. S 1. januarjem letos so postale v trgovinah plastične vrečke, ki se jih dobi na blagajni, plačljive, a mnogi še vedno raje odštejejo 10 centov za vrečko, kot da si prinesejo svojo od doma. Na drugi strani pa so ljudje, ki se ob pogledu na odvečno in nepotrebno embalažo zgražajo, zato celo kosmiče in testenine kupujejo v trgovinah brez embalaže. Ena takih je Rifuzl, ki je svoja vrata odprla decembra lani. Seveda se mnogim zero-waste življenje danes zdi neuresničljiva iluzija, a upam, da bo kmalu mogoče.

Čeprav zagovarjam to, da le z drastičnimi spremembami lahko nekaj spremenimo, sem tudi mnenja, da je že en sam majhen korak proti cilju boljši kot nič. Ni treba takoj preklopiti na zero-waste stil življenja, za začetek lahko namesto da sadje in zelenjavo kupujemo že vnaprej zapakirano, gremo na tržnico. Namesto z avtom se vozimo z mestnim avtobusom – ali še bolje s kolesom, lahko pa gremo celo peš. Ločujmo – ni nam treba ločiti vsakega papirčka, a plastenke vseeno ne sodijo v mešane odpadke. Da se pa rešimo dileme, sploh ne kupujmo plastenk vode, ampak raje nosimo s seboj steklenico in jo sproti večkrat napolnimo. Če pa že kupimo vodo, jo kupujmo v steklenici ali tetrapaku, ki naj bi bil okolju prijaznejši. In ko gremo v hribe ali na piknik v naravo, vedno odnesimo smeti s seboj.

Malo je potrebno, da spremenimo naše vsakodnevne navade na boljše in če se vsak malo potrudi, nam bodo kmalu te stvari postale samoumevne.

Naj se dneva zemlje ne spominjamo samo z deljenjem fotografij in zapisi na internetu, ampak tudi dejansko nekaj naredimo. In začeti moramo danes, kajti naslednje leto bo morda že prepozno.