Z vero in novo frizuro nad koronavirus

Maske so padle. In z njimi tudi zaupanje širše javnosti v vlado. Še vsaj tiste peščice ljudi, ki je mislila, da delajo dobro, pa čeprav se je v ozadju vedelo, da je vse to le politična igra. Nekateri bi rekli, da je bilo razkritje o svinjarijah, ki so se dogajale v ozadju nakupa zaščitne opreme, zgolj kaplja čez rob. A slovensko javnost je informacija ponesla na noge kot cunami. Je bil to trenutek, na katerega smo čakali? Kot detektiv, ki v kriminalki čaka na najmanjšo napako serijskega morilca, da ga končno ujame na laži – in slovenska vlada se je končno ujela v past, ki si jo je sama nastavila. Amaterska poteza, bi lahko rekli – še posebej za tako izkušenega igralca.

Medtem ko se v tujini najprej odpirajo knjižnice in knjigarne, pri nas odpiramo kozmetične salone in cerkve. S 4. majem se bodo tako po celi državi odprli frizerski in kozmetični saloni ter v cerkvah se bo znova maševalo – večina slovenske javnosti pa je še vedno ujeta v svoje občine brez večje trgovine in se preživlja zgolj z osnovnimi živili, kar jih vaški market sploh premore. Medtem ko so protestniki pred ljubljanskim parlamentom popisani in kazensko ovadeni kljub upoštevanju varne razdalje, se bodo lahko verniki, ki so v večini pripadniki tako imenovane rizične skupine, 4. maja zbirali v cerkvah po državi. Zbiranje na javnih in zasebnih površinah je tako prepovedano, razen ko gre za cerkve. Pred dnevi je prišla v javnost izjava, da lahko še najmanjši prvomajski piknik in kresovanje povzročita nepopravljivo katastrofo v državi. Jaz pa razmišljam, kakšne posledice ima lahko šele nedeljska maša?

In ko človeku skorajda ne preostane drugega, kot da se čudi in jezi nad celotno situacijo, zaprt v nekaj kvadratnih kilometrov veliki občini, sem jaz pomirjena. Kajti upam, da bodo ljudje končno spoznali, kaj se skriva v ozadju koronakrize. Vlada, ki zanemarja kulturo in pravice državljanov in izkorišča krizo za doseganje političnih ciljev. In ko bo čas in bomo končno izpuščeni iz občinskih zaporov, se bo pokazal pravi obraz zatiranih. In takrat se, obljubim, vidimo pred parlamentom – z novo frizuro in urejenimi nohti.

Karantena je priložnost za ….

Izolacija, tesnoba in nezmožnost prostega gibanja … vse je enkrat prvič. In tokrat smo se v tej tesnobni situaciji znašli prav vsi. Nekateri bolje, drugi slabše – oziroma težje. Nekateri izolacijo preživljajo v krogu družine, drugi sami, nekateri so veseli oddiha od službe in hitrega življenjskega tempa, drugi ne vedo, če jih po obdobju izolacije sploh še čaka služba, nekateri so brezskrbni in poležavajo na dvorišču, drugi imajo napade tesnobe in brezciljno krožijo po 30m2 mansardnem stanovanju. Težko je najti opis, ki bi ustrezal vsem.

In zato je še toliko težje dojemati ta čas kot priložnost. Slišim ljudi, ki govorijo, da je ta čas priložnost za nov hobi, priložnost za učenje novih veščin, priložnost za nadoknaditi zamujeno snov na faksu, priložnost za rekreacijo, priložnost za … V svetu, kjer ljudje vsakodnevno trpijo in umirajo brez najbližjih ob sebi, je težko o čemurkoli govoriti kot o priložnosti. V času, ko bo veliko malih podjetnikov in samozaposlenih propadlo, v času, ko vlada izrablja izredne razmere za dosego političnih ciljev, v času, ko so ljudje po celem svetu prisiljeno ločeni od družin … v tem času ni priložnosti – so samo mašila.

S tem ne mislim, da se ne sme iskati pozitivne strani situacije – zagotovo je to nekaj, kar je vsem nam v tolažbo. Telovadba, meditacija, slikanje, gledanje filmov ali branje knjig – vse to so super načini, kako se zamotiti. A to še ne pomeni, da moraš biti ob tem brezskrben in čas preživljati s konstantnim nasmehom na obrazu. Naravno je, da te skrbi za oddaljene sorodnike, ki živijo na drugem koncu države in normalno je, da se počutiš utesnjenega. Dnevi, ko se ti zaradi tesnobe ne ljubi iz postelje, niso nič nenavadnega, prav tako pa ni nič narobe, če se zvečer pocrtaš ob filmu in škatli piškotov. Kar danes doživljamo je pandemija, ne tekmovanje v produktivnosti. In edino, kar šteje, je to, da boš iz karantene prišel zdrav – ne pa z novopečeno manekensko postavo in lektoriranim prvencem.

Vsak dan smo s strani družbenih omrežij bombardirani s fotografijami fitnes modelov, ki vsak dan telovadijo, in ljudi, ki pečejo kruh in ustvarjajo v kuhinji. Prijateljica se je začela ukvarjati z jogo, druga je pričela s pisanjem bloga – kaj pa ti delaš te dni? Občutek sramu in neproduktivnosti, ki ju vsak dan doživljamo, ko odpremo Instagram, nas silita, da tudi sami začenjamo videvati prisilno karanteno kot priložnost. Ampak priložnost za kaj?

Vsak se s stresom spopada drugače in ni nujno, da bo peka kruha in ustvarjanje z barvami tebi pomagalo pri premagovanju tesnobe. Kaj veš, morda pa je tudi prijateljici tistih 30 minut joge na dan največja muka na svetu, ampak vztraja, ker »nikoli več ne bo dobila takšne priložnosti.« In res je, upam, da takšne priložnosti ne bo nikoli več. Da ne bo nikoli več nikogar strah, ker mora v drugo občino nesti smeti. Da ne bo nikogar več nikoli strah, ker mora v trgovino, ampak je astmatik. Da ne bo nikogar več nikoli strah iti s kolesom v naravo. Zato naj bo karantena priložnost – priložnost za to, da ostanemo zdravi.