REVŠČINA IMA VEČ OBRAZOV

Stojim v vrsti v Mercatorju, pred mano pa stoji starejša urejena gospa. V rokah drži sadni jogurt, v pesti pa stiska nekaj drobiža. Ne govorim o velikih kovancih, temveč o tistih, ki jih večina pusti na blagajni ali v baru za »napitnino«. O tistih po en cent ali dva, ki so večini nepomembni in nam predstavljajo le breme v denarnici. Mislim si svoje – gotovo se »bakra« želi znebiti, tako kot vsi. In ko prodajalec brezizrazno poskenira njen skrbno izbran izdelek, mu pest drobiža stisne v dlan. Prodajalec jo pogleda ter ji brez oklevanja odvrne, da to pač ne  bo dovolj. Ona pa, vajena zavrnitve, reče, da potem pač jogurta ne bo vzela.

V tem trenutku me zmrazi. 39 centov, za katere se nas večina ne zmeni, morda za nekoga pomeni edini obrok tisti dan. Zato za nekaj trenutkov odgrnem zaveso brezbrižnosti, ki me je do tedaj ločila od zunanjega sveta, ter se ponudim, da plačam razliko, ki je gospe zmanjkala.  Ona se mi nasmehne in se mi zahvali ter me potreplja po rami, nato pa zmedeno odide.

Nekaj trenutkov se počutim dobro, kajti storila sem nekaj dobrega, ko pa gospa pred trgovino gre mimo mene kot da me ni, ta občutek izgine.

Sem morda pričakovala kaj več hvaležnosti? In če – zakaj? Mar ni smisel dobrote in dobrih del, da jih delamo, brez da bi kaj pričakovali v zameno? A vselej, počutim se izdano. Smo mar tako lačni potrditve družbe, da nismo več zmožni nesebično pomagati sočloveku?

In medtem ko je urejena gospa z jogurtom v roki odšla mimo mene, brez da bi se ozrla, sem se vprašala: »Sem ravnala prav?« Pravzaprav ne vem. Ne vem, kaj je za tistimi nekaj centi, ki so gospe zmanjkali v trgovini in ne vem, zakaj so ji zmanjkali. Morda je za tem kakšna slaba navada, odvisnost ali pa zgolj nizka pokojnina. Vem pa, da če teh nekaj centov ne bi porabila za njen jogurt, bi jih za kakšno drugo nesmiselno stvar, brez katere lahko preživim. Od tega ne bom nič bolj revna, a mogoče bo teh nekaj centov, ki sem jih odštela za njen obrok, tej gospe pomagalo preživeti dan.

Zakaj sem to storila in zakaj čutim potrebo, da zdaj o tem pišem? Zato, ker si upam trditi, da večina ljudi, ki bi bili na mojem mestu, ne bi storili enako. In ker verjamem, da je na tem svetu še nekaj dobrih ljudi in sama bi se rada štela mednje. Četudi v zameno za dobro dejanje ne boste dobili hvaležnosti in prepoznavnosti, ki bi si jo želeli, vselej pomagajte sočloveku, če imate to možnost. Mogoče se vas po tem ne bodo spominjali tisoči, a ta človek si vas bo zapomnil za vedno. In to je vse, kar šteje.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s