BOŽIČNE DOBROTE

Decembra, ko smo vsi podvrženi nenehnemu zapravljanju in ko se najraje prepustimo prazničnemu duhu, velikokrat slišimo, da je december tudi mesec dobrote. In čeprav je dobro in dobrodošlo, da pomagamo ljudem in da se zavedamo pomembnosti nudenja pomoči tistim, ki so je potrebni, velikokrat razne korporacije našo dobroto izkoriščajo v svoj prid in nas z raznimi slogani zavajajo.

Velikokrat v decembru, mesecu obdarovanja, v večjih trgovskih centrih naletimo na zabojnike, v katere naj bi dali tam kupljeno hrano in druge dobrote in jih tako podarili socialno ogroženim družinam, ki si same teh stvari ne morejo privoščiti. Sama velikodušno podpiram takšne ideje in tudi večkrat sodelujem v podobnih akcijah. A še vedno obstaja peščica ljudi, ki se sodelovanju v takšnih projektih odpoveduje pod pretvezo prevečkrat narobe interpretiranega slovenskega reka »dobrota je sirota«.

A dobrota ni nikoli sirota. Ravno obratno. Sirote postanemo mi in naše duše, ko ta rek uporabimo kot izgovor.

Ne morem si predstavljati kako se počutijo ljudje, ki si v enaindvajsetem stoletju ne morejo privoščiti božiča. Preveč opevanega in prenapihnjenega praznika, ki vsako leto znova izkorišča slabo vest in predebelo denarnico vročičnih in naivnih potrošnikov. In žalostno je, da se večina le-teh ne zaveda revščine in bede, v kateri so ljudje primorani živeti zaradi svetovnih korporacij, ki izkoriščajo vsak praznik v svoj prid. In zaradi katerih so ti ljudje posotopoma, a prenaglo izgubili službe, saj trg malih, domačih obrtnikov ne izkorišča poceni delovne sile in posledično postaja nekonkurenčen megalomanom. In te svetovne korporacije kot da bi se posmehovale tem ljudem iz dneva v dan bolj oglašujejo božič in poudarjajo njegov smisel, ki naj bi bil po njihovo seveda v obdarovanju, obilici materialnih dobrin in v gonji po tem, da smo tudi v tem prazniku boljši od soseda.

In nalašč ali pa zgolj zaradi lastne nevednosti izpustijo najpomembnejši del božiča in praznikov – to sta dobrota in iskrena pomoč sočloveku.

Čeprav se ljudem tudi to že zdi izrabljen marketinški trik, obstaja še vedno preveč družin, ki božiča ne bo preživelo v toplem stanovanju ob obloženi mizi prazničnih dobrot. In na stotine otrok bo zjutraj z iskrico pričakovanja v očeh priteklo v dnevno sobo in bo pod božično jelko namesto daril našlo mati, ki s strtim srcem zadržuje solze, medtem ko gleda kako otroku počasi ugaša iskrica v očeh.

Kljub kruti realnosti, ki se je v podzavesti že vsi zavedamo, še vedno ljudje mislimo, da smo preponosni, da bi za socialno šibke kupovali osnovne življenjske potrebščine. In še vedno zviška gledamo na ljudi, ki v trgovini namesto, da bi kupili hrano priznane blagovne znamke, kupijo najcenejšo.

Nič ni sramotnega v tem, da sočloveka prosimo za pomoč, ko smo v stiski. Kajti prav v tem je smisel našega obstoja. Tu smo zaradi drugih in da drugim pomagamo, kajti le tako bo svet zopet postal lep in življenje bo dobilo nov smisel.

Izkoristimo praznike v dober namen in pomagajmo nekomu v stiski. Nam ta preprosta gesta morda ne bo pomenila veliko, a tistemu, ki bo našo pomoč prejel, se bo vsaj za en dan polepšal svet. In takšni trenutki, ko se sleherni človek zave, da ima moč delati dobro, so trenutki sreče, ki krojijo naše življenje in ga delajo polnega.

VESELI DECEMBER

Veseli december – mesec, ko naj bi večino časa preživeli obkroženi z družino ali z ljudmi, ki jih imamo radi. V tem prazničnem času naj bi drug drugega posipali z ljubeznijo, objemi in naklonjenostjo. In najpomembnejše – bili naj bi veseli.

A za preveč družin in posameznikov je to daleč od realnosti. December, veseli ali nori, veliko ljudem povzroča ogromno stresa, preglavic in jih spravlja v zadrego. In to ne le zaradi gneč v trgovskih centrih in kolokvijev ali testov.

Od nas se decembra pričakuje, da ves svoj čas (in s tem tudi vsa svoja finančna sredstva) posvetimo svojim bližnjim. Z vseh strani v nas kričijo oglasi in nas obveščajo o najnovejših božičnih, miklavževih in decembrskih ponudbah. V trgovinah z oblačili že konec novembra pričnejo prodajati božične puloverje, nogavice z božičnimi motivi in celo spodnje perilo, namenjeno zgolj za praznični čas. In seveda ljudje, ki smo z vseh strani bombardirani z informacijami o prazničnih ponudbah, temu nasedemo. In tudi tokrat sama nisem izjema.

Še vedno raje kot da kupim čokolado v navadnem ovitku, kupim tisto, ki ima na embalaži natisnjene snežinke in dedka mraza, čeprav je sicer za malenkost dražja. A to je cena, ki sem jo pripravljena plačati za kanček božičnega vzdušja (očitno). Vsak dan znova čakam na preži za novimi prednovoletnimi ponudbami, da si lahko končno kupim še en bleščeč pulover (ki ga bom seveda oblekla samo enkrat). In seveda tudi jaz na blagajni podležem pritisku in v košarico brez slabe vesti dam čokoladno figurico snežaka. »Saj je samo 37 centov,« se tolažim. Kajti ne zavedam se, da teh nekaj centov, ki jih jaz zapravim mimogrede, nekdo krvavo potrebuje.

Preveč je otrok, ki za božič ne bodo le brez darila, temveč tudi brez toplega obroka. Medtem pa se bosta iz sosednjega stanovanja slišala negodovanje in histeričen jok »povprečnega« najstnika, kajti za božič le-ta ni dobil najnovejšega iPhona, ampak »le« novi Huawei.

Kruta je realnost mamic in očetov pa tudi dedkov in babic, ki se iz dneva v dan sprehajajo med policami supermarketov v lovu za najcenejšimi, a vseeno najlepšimi darili za svoje otroke in vnučke. In mi, naivni produkti kapitalizma brez sramu na stotine evrov zapravljamo za stvari, ki jih dejansko ne potrebujemo.

Mislimo, da bomo z bleščečo in brezhibno okrašeno novoletno jelko in lučkami, ki jih obešamo na balkone, lahko zaigrali srečo, toplino in veselje, ki so že zdavnaj zapustili naš dom.

Tako smo zaslepljeni in zatopljeni v vročico zapravljanja, ki nas vsak dan znova potegne vase, da smo pozabili na pravi smisel praznikov. Raje kot da si izmenjamo nešteto daril brez prave vrednosti, drug drugemu poklonimo iskren nasmeh in lepo besedo. Kajti vrednost darila ni pomembna, če smo sami ob tem prazni. In seveda raje kot da zapravljamo svoj čas z nakupovanjem precenjenih daril, ga namenimo svojim bližnjim, in denar, ki bi ga sicer zapravili za le-ta, namenimo ljudem, ki ga res potrebujejo. Kajti le tako bomo končno občutili pravi smisel božiča in resnično moč prazničnega vzdušja.

DOMA JE NAJLEPŠE

Vsakič, ko se vrnem domov, morda po dolgem potovanju ali zgolj po dolgem dnevu, si vedno ponovim že neštetokrat omenjeni in že skoraj ponarodeli slovenski rek. »Povsod je lepo, a doma je najlepše«. Ampak a res tako mislimo?

Mladi odhajajo. In to ne samo iz manjših rojstnih krajev, temveč tudi iz naše domovine – Slovenije. S problematiko bega možganov se naša prelepa alpska državica ukvarja že vrsto let in ni ji videti rešitve.

Kako lahko mladi v nedogled ponavljamo, da nam je doma najlepše, če nimamo prostora pod nebom, ki bi bil samo naš in bi mu lahko rekli dom? Kako naj se veselimo povratka v domovino, če nam le-ta ne nudi služb in posledično možnosti preživetja v njej? Koliko časa se bomo še slepili z ljubeznijo do naših Alp in morja, za katere s ponosom trdimo, da nas vedno znova vlečejo domov, čeprav “doma” ni ničesar zares našega?

Patriotizem se v zavesti mladih vedno bolj pomika v ozadje in v ospredje prihaja potreba po preživetju, za katero se skrivajo obup, melanholija in tegobe slehernega Slovenca.

Na mladih svet stoji. A na mladih stoji tudi prihodnosti naše države. Na koga se bo oprla, ko bodo stari stebri vlade pričeli popuščati, če “doma” ne bo več nikogar, ki bi jih nadomestil? Kdo bo spodbujal razvoj, če bo vsak z vsaj malo potenciala šel v svet v upanju na boljše pogoje za študij, delo … življenje?

Stagnacija, ki nedvomno vodi v propad, je neizbežna in še kako pričakovana. Kajti mladih danes ne zanima več, pod čigavim vodstvom delujejo in kdo jim daje kruh – želijo si le preživeti. In čeprav bi preživetje v tem neizprosnem svetu, v katerem ni prostora za napake, moralo biti samoumevno, se je treba zanj boriti in včasih celo žrtvovati, da bi omogočili spodobno življenje našim bližnjim.

Smešno, kako ljudje poimujemo svoj dom. Dom je tam, kjer lahko spodobno živimo, brez da bi za to morali trpeti z dneva v dan. Toda ali takšen dom sploh obstaja?

Čeprav se nam včasih zdi, da človečnost ne obstaja več v tem absurdnem in pokvarjenem svetu, se moramo ozreti po svoji okolici in se zavedati, da dokler imamo ob sebi ljudi, ki nas imajo radi, je naše mesto in naš dom prav tam – ob njih. In tako smo lahko olajšani, da v propad ne bomo šli sami, ampak z ramo ob rami z ljudmi, ki nam pomenijo vse.

A ne skrbite, država bo že poskrbela za nas, kajti »povsod je lepo, a doma je najlepše«.