Vamos a la playa!

Včeraj sva se s fantom odpravila na izlet na majhen otok v Dalmaciji, ki baje slovi po čisti vodi in lepih plažah. Ker na otoku ni ničesar razen ene restavracije, sva hrano in pijačo seveda vzela s seboj, tako kot večina drugih. Plaža je od daleč res bila božanska – okrogli beli kamenčki ter gladke skale, ki se stegujejo v turkizno morje. Milina. A takoj, ko sva se približala, se je pravljična predstava spremenila. Skriti med bele kamenčke so bili plastični zamaški in po skalah so kot posušene meduze svoje »lovke« raztegovale mokre plastične vrečke.

IMG_20190811_173347.jpg

Očitno nisem bila edina, ki so jo smeti zmotile, kajti takoj za nama je na plažo prišla francoska družina. Mama je, še preden je odložila svojo torbo in razgrnila brisačo, pričela pobirati smeti v okolici, njenemu vzoru pa sta sledila njena sinova. Res drži, da en človek ne more narediti spremembe?

Odpravim se v morje in mimo mene zaplava počen plastičen kozarček. Poberem ga in nesem v vrečko za smeti, ki sem jo prinesla s seboj. Ponovno zaplavam in mimo mene priplava košček lubenice. Ribe danes očitno ne bodo lačne. Ko grem iz vode, plavam mimo majhnih koščkov plastike, nič večjih od mojega nohta. Prepozno je. Teh koščkov ne morem več pobrati iz morja.

Dan je mimo in počasi se pripravljava na odhod z zadnjo ladjico. Na plaži je le še nekaj ljudi in preden vse pospravim v nahrbtnik, se odločim narediti sprehod po plaži. S seboj seveda vzamem vrečko – po vzoru francozinje, ki je smeti pobirala zjutraj. Obhodim plažo in napolnim vrečko, a vseh smeti očitno nisem pobrala, kajti ustavi me ženska, ki je videla, kaj počnem in mi v vrečko da še en počen plastičen kozarec. Zahvalim se ji in grem dalje, a nasmeška ne morem skriti. Obrnem se in vidim, da je tudi ona pričela pobirati smeti. Očitno en človek res lahko naredi spremembo.

Z grenko-sladkim nasmeškom na obrazu odideva s plaže. Prišla sva s prazno vrečko za smeti, odšla s polno – od tega je bila v vrečki najina le pločevinka piva.

IMG_20190811_182859.jpg

 

 

Razglednice 21. stoletja

Živimo v času, ko Instagram, Facebook in druga socialna omrežja diktirajo naše življenje. Za večino so družabna omrežja prva stvar, ki jo pogledajo, ko zjutraj vstanejo. Naval obvestil in nenehnega piskanja, to je budilka 21. stoletja. Tega se zaveda skorajda že vsak. »Priznam, preveč visim na telefonu,« so besede, ki jih je lahko izgovoriti (in najverjetneje so še kako resnične). Drugače pa je, ko socialna omrežja in naša online persona pričnejo nezavedno vplivati na naš vsakdanjik.

Izbiraš destinacijo za dopust? Samo poscrollaj po svojem Instagramu pa boš dobil nešteto idej! Si pozabil, kam gre na počitnice tvoj prijatelj? Počakaj nekaj dni, zagotovo bo objavil kakšno fotografijo! Živimo v svetu, ko je skoraj utopično misliti, da bi šel na dopust brez da bi se o tem pohvalil znancem na socialnih omrežjih. Smo res prišli tako daleč, da brez potrditve javnosti ne moremo uživati?

Danes sem deset minut opazovala dekle, ki je na prepolni plaži v upanju, da bo lahko posnela popolno fotografijo, zamenjala štiri pare kopalk. Medtem pa je njen fant potrpežljivo čakal in že v stoto pritisnil gumb. Oh, stvari, ki jih ljudje delamo za ljubezen! »Namesto, da bi zaplavala v morje in uživala na še kako zasluženem dopustu, raje zapravlja čas s fotografiranjem!« sem pomislila. A kmalu mi je v misli prišla slika, kako tudi jaz tisoče kilometrov od doma iščem najlepši kotiček za fotografijo. Je dopustovanje 21. stoletja res prišlo do te točke? Tolažimo se z mislijo, da je Instagram zgolj foto album 21. stoletja in da fotografije objavljamo zato, da lahko na malo drugačen način svoje spomine delimo s svetom. V resnici ne vem, koliko resnice je v tej laži, a rada verjamem vanjo, kajti misel na to, da smo postali sužnji lastnega izuma, me straši.

Pa naj bodo to infulencerji ali zgolj mi, navadni smrtniki, vse ima zdravo mejo. Lepo je vedeti, da smo všečkani in da so drugi veseli za naše uspehe, a najpomembneje je to, kar se ne da povedati z všečki na Instagramu ali z reactioni na Facebooku. Ohranimo naše odnose pristne in spomine žive. Potujmo, uživajmo in fotografirajmo, … pa tudi objavljajmo. Naj bodo všečki naše vino in mi bodimo pijani od samovšečnosti. Navsezadnje se samo enkrat živi, mar ne? Poskrbite, da se vas ljudje ne bodo spominjali zgolj kot uporabniško ime na Instagramu.