HITROST UBIJA

Hitrost ubija – prevečkrat slišan (in čeprav še kako resničen in pomemben) slogan kampanje za varnost v prometu.

In čeprav je še kako res, da je (pre)hitra vožnja lahko smrtno nevarna za voznika in za ostale nedolžne udeležence v prometu, se smrti ne približujemo le, ko z nogo pohodimo plin, ampak smo ji zaradi hitrega načina življenja vsak dan bližje.

Hitra hrana – okusna, priročna, poceni, smrtonosna?

S hitrim načinom življenja smo ljudje popolnoma pozabili sami nase. Pozabili smo na svoje prioritete in celo na osnovne življenjske potrebe. Prevečkrat se mi zgodi, da v hrupu avtomobilov in tiktakanju ure pozabim na to, kar moje telo nujno potrebuje, da me lahko še naprej spremlja in mi sledi v tej nenehni bitki s časom. Zato grem v prvo pekarno in med simfonijo okusov (oz. ojačevalcev okusov) ponovno zaženem svojo robotizirano dušo.

In že hitim dalje.

Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje videla koga, ki bi se sprehajal po centru mesta. Kaj šele, da bi se jaz. Vsi nenehno hitimo v lovu za srečo, a se ne zavedamo, da smo jo po poti izgubili.

Bitka z uro se vsak dan začne, že ko se zbudim. Tečem na avtobus in celo za njim, a mi ne ustavi. Avtobus sreče je odpeljal, a ljudje na njem so mrkih obrazov. Komaj stopim na naslednjega, že začnem računati ali mi bo uspelo na cilj priti pravočasno, a ne zavedam se, da sem kot Ahil, ki brezupno teče za želvo in da je moj cilj še daleč v megli, morda pa ga sploh ni.

Na postaji polni ljudi za informacije vprašam Google, kajti pozabila sem, da se ljudje še znajo pogovarjati. V trgovini uporabim hitro blagajno, saj se prilega mojemu življenjskemu slogu. Čim manj človeškega stika, tem bolje je. In ko končno vstopim v blok, betonsko kletko melanholičnih ljudi, grem po stopnicah peš, kajti vsi ostali uporabljajo dvigalo.

Tako končno prispem v svoje varno zavetje. Tudi danes sem bitko s časom izgubila.

Z brezizraznimi očmi pogledam na uro in nevidna solza mi spolzi po licu. Komu lažem – roboti ne jočemo.

In jutri začnem znova.

Čeprav se ne zavedamo, nenehno hitimo, a nikamor ne pridemo. Vrtimo se v krogih, medtem ko minevajo dnevi, meseci in leta. In komaj čakamo, da se bo končno pretrgal krog monotonosti, v katerega smo ujeti in le tako bomo odrešeni.

Naslednjič, ko vidite plakat z napisom HITROST UBIJA postojite pred njim, resetirajte svoj sistem in začnite znova. Nato pa zopet pohitite, kajti čas se izteka in ura že bridko tiktaka in se približuje času, ko nam bo odbila konec.

ČRNI PETEK, PRAZNINA, METEK

Črni petek – najpomembnejši potrošniški praznik v Ameriki, pri nas pa iz leta v leto pridobiva na popularnosti. Vpliv ogromnih popustov (na sicer nabite cene) na vročične ljudi, ki brezglavo tekajo iz trgovine v trgovino in kupujejo stvari, ki jih sicer ne potrebujejo, me vedno znova presune. In kdo bi jim zameril, tudi jaz sem med njimi.

Čeprav ne potrebujem ničesar, se še vedno z veseljem in v pričakovanju zapeljem v dvajset minut oddaljeni nakupovalni center, kjer me vselej namesto nizkih cen in obilo novosti “preseneti” polno parkirišče, božična osladnost in gneča, ki se brez sramu lahko primerja s tisto v menzi v času kosila.

Ljudje smo naivni. Z božičnimi lučkami in okraski, ki jih že novembra kupimo zaradi popustov, si urejamo in okrašujemo majhne prostore, v katerih bivamo, v upanju, da jih bomo lahko nekoč rekli dom.

In vedno znova trg in ogromne verige trgovin izkoriščata našo naivnost.

Res potrebujem pet sveč z vonjem po božičnih piškotih? Ne. A kupim jih vseeno. Tako lahko vsako leto znova v steklenem kozarčku izgori moje upanje o boljši in pravičnejši družbi ob spremljavi vonja po božičnih piškotih, ki jih ni od nikoder.

A črni petek (ali black friday v izvirniku) se ni vedno nanašal le na blišč in bedo sodobne potrošniške družbe. Ta termin so pričeli uporabljati že v petdesetih letih filadelfijski policisti. V petek po Zahvalnem dnevu so se namreč v mesto pričele zgrninjati gruče turistov in potrošnikov iz predmestja, da bi si ogledali tradicionalno tekmo ameriškega nogometa Army-Navy. Ta dan so ljudje v mestu povzročali kaos in v nestrpnem pričakovanju tekme vročično nakupovali. Seveda so vsesplošno gnečo z veseljem izkoristili roparji, ki so z lahkoto oropali prenabite trgovine.

Seveda se nakupovalna vročica pozna še danes (oziroma se šele razvija do svojega maksimuma) in ime črni petek nedvomno označuje tudi porast števila prometnih nesreč (in posledično smrtnih žrtev), ki se dogodijo na ta dan. Večina ljudi se namreč vrača domov z večerje za Zahvalni dan, hkrati pa se vsem mudi izkoristiti absurdno visoke popuste, tako da so pripravljeni za tistih nekaj dolarjev manj, plačati z življenjem.

Tako črni petek res postane črn, saj v takšnih trenutkih zasije dolgo skrita praznina v nas in tako jo lahko končno ponosno razkazujemo svetu. In črnih obrazov se vračamo domov, saj vedno znova spoznamo, da te praznine ne moremo zapolniti z nakupovanjem.

HIPOKRITI(KA)

Samokritika- včasih pretirana, vseprevečkrat pa krvavo potrebna. In definitivno za naš obstoj nujna. In zakaj? Zato, ker ljudje iz dneva v dan postajamo bolj sebični in zagledani sami vase. In čeprav je včasih sebe postaviti na prvo mesto nujno, se nam velikokrat zgodi, da zajadramo v vrtinec egoizma in se iz njega le redko vrnemo.

Sama nisem izjema. In zato pišem.

Pišem, ker se mi zdi, da se v današnji družbi nujnost samokriticizma (in seveda zdrava mera le-tega) prevečkrat skrije v ozadje naše zamegljene perspektive.

Ljudje imamo mnenje čisto o vsem. In neštetokrat se zalotim, kako (tudi če zgolj sama pri sebi) kritiziram družbo, ljudi, ki me obdajajo, sistem, … a sebe? Se kdaj za trenutek ustavim in pomislim, da nimam prav… pa to vseeno nadaljujem? Hkrati pa sama pri sebi obsojam ljudi, ki delajo enako (– in oni mene, si predstavljam).

V trgovini gospa pred mano vzame vrečko na blagajni. “Kako neekološko,” pomislim.

A hkrati ko pridem domov, račun namesto med papir vržem v koš z mešanimi odpadki. In gospa iz trgovine gre domov in plastično vrečko lično zloži v predal, kjer shranjuje vrečke za smeti, saj si ne more privoščiti kupljenih.

Punci, ki sedita za mano na avtobusu opravljata tretjo, ki je pravkar izstopila. Obsojam ju, seveda je to že moj naravni refleks. Deset minut kasneje sedem na kavo s prijateljico in najin pogovor se vrti le okoli tega kdo je kaj naredil, česa ni naredil, kje je ta vzel svoj konec, zakaj se je oni tako spremenil, …

“Sovražim opravljanje,” si mislim. A vseeno nadaljujem pogovor. Saj je to edina tema, o kateri lahko razpravljam, ne da bi pri tem bila primorana razkriti svojo notranjo praznino in bolečino ob le-tej.

“Takšni smo ljudje,” se tolažim. Jaz in še nešteto drugih si to ponavljamo vsak dan v upanju, da bomo kaj spremenili, da bomo končali mizerijo v kateri živimo in da se bodo naša življenja napolnila s smislom, ki nam ga več kot očitno primanjkuje. Mar smo izgubili sposobnost govora o svojem življenju, svojih načrtih, morda celo o svojih čustvih?

Smo izgubili stik z realnostjo in je zato vse, kar nam ostane, govorjenje o realnosti drugih, v upanju, da kmalu tudi mi najdemo pot nazaj, med melanholične smrtnike?

Hipokriti smo – vsi mi. In ni me sram. Kajti zgolj skozi obsojanje dejanj drugih se lahko naučimo samokritike. In morda bomo nekoč spoznali, da je tudi naš sosed le človek, ki si želi spodobnega življenja v tem krutem svetu.