Back to school

Novi zvezki, planer in kopica novih skrbi. Vse to in še več nas spremlja vsako leto, ko že začetek avgusta po televiziji začnejo predvajatiback to school oglase in domov pošiljati reklamne letake. Toda zakaj imamo takšen odpor do šole? Mar ni to najlepši del našega življenja?

Oktobra se bom kot tisoče drugih študentov odpravila na faks. In čeprav sem vse svoje obveznosti opravila že spomladi, so mi oglasi za nove barvice, markerje in šolske torbe povzročili tesnobo. »Kaj se sekiraš, saj imaš še dva meseca počitnic!« sem si prigovarjala. In vseeno sem se že prvi teden septembra odpravila na lov za popolnim rokovnikom za novo študijsko leto. Sem res tako zagreta? Mi je res tako všeč faks, da komaj čakam, da v rokovnik pričnem vpisovati datume kolokvijev, predstavitev, seminarskih nalog? Ne. Že sama misel na to me spravi v slabo voljo.

Več kot desetletje sem se septembra odpravljala v šolo. To je pomenilo, da smo začetek avgusta v knjigarni že naročali učbenike in kupovali zvezke. Vsako leto ista zgodba: DAS masa, linolej in tempera barvice, čeprav so bile lanske še čisto ok. In vse to mi da misliti: je naša družba res tako potrošniško naravnana, da moramo vsako leto kupovati nove stvari? Nov set tempera barvic, novo peresnico, ker se je lanska umazala in novo garderobo. Še danes imam en predal namenjen likovnim potrebščinam, ki sem jih tako nujno potrebovala v osnovni šoli. V njem so vsaj štiri škatle tempera barvic, dve paleti vodenih barvic, trije paketi kolaž papirja, tuš in nekje na dnu se valja že vsaj 6 let stara DAS masa. Medtem ko nekateri starši vsako leto s težavo kupijo vse šolske potrebščine (katerih račun kdaj preseže celo 200 evrov), imamo drugi polne predale skoraj novih potrebščin, ki smo jih vsako leto zapored tako nujno potrebovali. Kdaj se je šola iz ustanove, kjer se otroci družijo, brezskrbno ustvarjajo in učijo novih stvari, spremenila v kraj, ki favorizira tiste, ki si vedno znova lahko privoščijo novo in v neroden položaj spravlja tiste, ki morda s težavo odštejejo 20 evrov za novo šestilo. Smo res postali tako otopeli in slepi, da ne vidimo, v kaj se spreminja sodobna družba?

IMG_20190906_192550.jpg

Ampak če se kdaj odločim postati slikarka, sem zagotovo preskrbljena za nekaj časa.

In tako sem dobila odgovor na vprašanje, zakaj s šolo povezujemo tesnobo in zakaj še po toliko letih s težavo gledamo back to school oglase. Saj prav ti ustvarjajo pritisk na nas, naj se veselimo novih začetkov, nove šolske torbe in novih barvic. V nas sejejo strah pred tem, da bo imel sošolec lepše in dražje zvezke in boljši kalkulator. Silijo nas v popolnost in manipulirajo z nami, dokler ne podležemo in gremo že julija po nakupih, da potrebščin le ne bo zmanjkalo. In to ponovimo vsako leto, dokler odgovor na zimzeleno vprašanje »Kako je bilo v šoli?« ne postane zgolj še potrditev našega ega. Otrok ima najnovejši model šolske torbe in ujemajočo peresnico. Letos nam je uspelo.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s