DOBRODOŠLI V MORJU (PLASTIKE)

Kristalna voda, peščene plaže in toplo morje, to so sanje vsakega, ki si končno vzame dopust in gre na zaslužen oddih na morje. A žal se ta utopična predstava razblini še preden stopimo iz avta. Na parkiriščih nas pričaka gneča, vrtoglave cene parkirnin in prepolna plaža. Po eni strani razumljivo, saj si namreč vsi želimo nekaj dni izkoristiti na plaži. Kar pa ni razumljivo, je to, da je na plaži več smeti kot ljudi.

Na poti na plažo stopam po mivki, bosa. Kdo si ne želi občutiti vročega peska na bosih stopalih? Kar naenkrat pa me nekaj zbode. Najprej seveda pomislim na školjke, saj sem namreč na morju. Pogledam v mivko in odkrijem plastičen zamašek. Še malo se ozrem po mivki in takoj zraven je ena slamica, ovitek od čokolade in plastičen kozarec. Počasi obžalujem, da sem prišla. Smeti na plaži pa res niso več novost, a mene vseeno vedno zmotijo. Poskušam jih ignorirati kot vsi ostali. Po ostankih cigaret pogrnem brisačo, ob ostanek vodnega balona postavim torbo in grem v morje. Ob poti seveda ignoriram plastiko, ki me zbada v stopala in si predstavljam, da so školjke, a smeti, ki plavajo v morju, žal ne morem spregledati. Pas mivke, kjer se srečata morje in obala, je jasno zaznamovan z naplavljenimi smetmi in delci plastike, ki so se med drugim porazgubili v prehrano morskih živali. Poslušam zaplavati, a še preden pridem do kolen v vodo, mimo mene priplavata obliž in prazna vrečka robčkov. Če se temu želim izogniti, moram mimo drugih smeti, ki pa nimajo več svoje prvotne oblike – so le še delci plastike, ki so nekoč bili ribiške mreže, plastične vilice in ostanki boje. Končno zaplavam v morje plastike in za trenutek odmislim vse, saj sem namreč na počitnicah. V tistem trenutku pa začutim, kako se nekaj obdrgne ob mojo nogo in seveda zapaničarim. Meduza? Riba? MORSKI PES? Ne. Samo plastična vrečka. Pomirjena sem.

Pomirjena? Raje bi, da bi me opekla meduza, kot pa da sem primorana plavati med plastičnimi vrečkami. Če celo ljudje ne razlikujemo med vrečko in meduzo, kako naj to storijo šele lačne želve, ki iščejo hrano?

Žalostna in jezna hkrati grem iz vode. Dovolj plaže za danes, si mislim. A še preden pridem do brisače, da bi se zleknila in vsaj za trenutek uživala, me zmotijo lastne misli. Na stotine ljudi je vsak dan na tej plaži in vsak dan se zato nabirajo odpadki, ki jih nihče ne pobere in zato svojo pot najdejo v morju. Če se torej tudi jaz pridružim množici in brezbrižno stopam mimo smeti, ki se nabirajo v kupčkih, postanem tudi jaz del problema. Rečem si, da bom zato pobrala vsaj nekaj večjih kosov plastične folije, ki plavajo po morju. A nisem se mogla ustaviti tam. Naredila sem več poti do smetnjaka in nazaj in po poti pobrala vseh vrst čudne stvari, ki so se zanalašč ali po naključju znašle na plaži.

Zaradi tega nisem očistila plaž po celem svetu, niti tista plaža ni ostala brez smeti in tudi nisem rešila na stotine rib in galebov. A ljudem, ki so mi namenjali čudne poglede, sem morda pokazala, da čiste plaže niso nedosegljive. In morda bo zato kdo naslednjič pomislil, preden bo svoje smeti pustil na plaži. Četudi je na plaži še vseeno ostalo veliko smeti, zakopanih v mivko, vem, da sem naredila nekaj dobrega in malo lažje vesti sem nato odšla domov.

IMG-20190720-WA0002

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s