HIPOKRITI(KA)

Samokritika- včasih pretirana, vseprevečkrat pa krvavo potrebna. In definitivno za naš obstoj nujna. In zakaj? Zato, ker ljudje iz dneva v dan postajamo bolj sebični in zagledani sami vase. In čeprav je včasih sebe postaviti na prvo mesto nujno, se nam velikokrat zgodi, da zajadramo v vrtinec egoizma in se iz njega le redko vrnemo.

Sama nisem izjema. In zato pišem.

Pišem, ker se mi zdi, da se v današnji družbi nujnost samokriticizma (in seveda zdrava mera le-tega) prevečkrat skrije v ozadje naše zamegljene perspektive.

Ljudje imamo mnenje čisto o vsem. In neštetokrat se zalotim, kako (tudi če zgolj sama pri sebi) kritiziram družbo, ljudi, ki me obdajajo, sistem, … a sebe? Se kdaj za trenutek ustavim in pomislim, da nimam prav… pa to vseeno nadaljujem? Hkrati pa sama pri sebi obsojam ljudi, ki delajo enako (– in oni mene, si predstavljam).

V trgovini gospa pred mano vzame vrečko na blagajni. “Kako neekološko,” pomislim.

A hkrati ko pridem domov, račun namesto med papir vržem v koš z mešanimi odpadki. In gospa iz trgovine gre domov in plastično vrečko lično zloži v predal, kjer shranjuje vrečke za smeti, saj si ne more privoščiti kupljenih.

Punci, ki sedita za mano na avtobusu opravljata tretjo, ki je pravkar izstopila. Obsojam ju, seveda je to že moj naravni refleks. Deset minut kasneje sedem na kavo s prijateljico in najin pogovor se vrti le okoli tega kdo je kaj naredil, česa ni naredil, kje je ta vzel svoj konec, zakaj se je oni tako spremenil, …

“Sovražim opravljanje,” si mislim. A vseeno nadaljujem pogovor. Saj je to edina tema, o kateri lahko razpravljam, ne da bi pri tem bila primorana razkriti svojo notranjo praznino in bolečino ob le-tej.

“Takšni smo ljudje,” se tolažim. Jaz in še nešteto drugih si to ponavljamo vsak dan v upanju, da bomo kaj spremenili, da bomo končali mizerijo v kateri živimo in da se bodo naša življenja napolnila s smislom, ki nam ga več kot očitno primanjkuje. Mar smo izgubili sposobnost govora o svojem življenju, svojih načrtih, morda celo o svojih čustvih?

Smo izgubili stik z realnostjo in je zato vse, kar nam ostane, govorjenje o realnosti drugih, v upanju, da kmalu tudi mi najdemo pot nazaj, med melanholične smrtnike?

Hipokriti smo – vsi mi. In ni me sram. Kajti zgolj skozi obsojanje dejanj drugih se lahko naučimo samokritike. In morda bomo nekoč spoznali, da je tudi naš sosed le človek, ki si želi spodobnega življenja v tem krutem svetu.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s