Hitrost ubija – prevečkrat slišan (in čeprav še kako resničen in pomemben) slogan kampanje za varnost v prometu.

In čeprav je še kako res, da je (pre)hitra vožnja lahko smrtno nevarna za voznika in za ostale nedolžne udeležence v prometu, se smrti ne približujemo le, ko z nogo pohodimo plin, ampak smo ji zaradi hitrega načina življenja vsak dan bližje.

Hitra hrana – okusna, priročna, poceni, smrtonosna?

S hitrim načinom življenja smo ljudje popolnoma pozabili sami nase. Pozabili smo na svoje prioritete in celo na osnovne življenjske potrebe. Prevečkrat se mi zgodi, da v hrupu avtomobilov in tiktakanju ure pozabim na to, kar moje telo nujno potrebuje, da me lahko še naprej spremlja in mi sledi v tej nenehni bitki s časom. Zato grem v prvo pekarno in med simfonijo okusov (oz. ojačevalcev okusov) ponovno zaženem svojo robotizirano dušo.

In že hitim dalje.

Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje videla koga, ki bi se sprehajal po centru mesta. Kaj šele, da bi se jaz. Vsi nenehno hitimo v lovu za srečo, a se ne zavedamo, da smo jo po poti izgubili.

Bitka z uro se vsak dan začne, že ko se zbudim. Tečem na avtobus in celo za njim, a mi ne ustavi. Avtobus sreče je odpeljal, a ljudje na njem so mrkih obrazov. Komaj stopim na naslednjega, že začnem računati ali mi bo uspelo na cilj priti pravočasno, a ne zavedam se, da sem kot Ahil, ki brezupno teče za želvo in da je moj cilj še daleč v megli, morda pa ga sploh ni.

Na postaji polni ljudi za informacije vprašam Google, kajti pozabila sem, da se ljudje še znajo pogovarjati. V trgovini uporabim hitro blagajno, saj se prilega mojemu življenjskemu slogu. Čim manj človeškega stika, tem bolje je. In ko končno vstopim v blok, betonsko kletko melanholičnih ljudi, grem po stopnicah peš, kajti vsi ostali uporabljajo dvigalo.

Tako končno prispem v svoje varno zavetje. Tudi danes sem bitko s časom izgubila.

Z brezizraznimi očmi pogledam na uro in nevidna solza mi spolzi po licu. Komu lažem – roboti ne jočemo.

In jutri začnem znova.

Čeprav se ne zavedamo, nenehno hitimo, a nikamor ne pridemo. Vrtimo se v krogih, medtem ko minevajo dnevi, meseci in leta. In komaj čakamo, da se bo končno pretrgal krog monotonosti, v katerega smo ujeti in le tako bomo odrešeni.

Naslednjič, ko vidite plakat z napisom HITROST UBIJA postojite pred njim, resetirajte svoj sistem in začnite znova. Nato pa zopet pohitite, kajti čas se izteka in ura že bridko tiktaka in se približuje času, ko nam bo odbila konec.