KO SE SNEG SPREMENI V LUŽO

Lovljenje snežink z jezikom, snežaki in sankanje po blatnem hribu… vse to smo kot otroci počeli, ko je zapadel sneg. In čeprav je to še vedno prva misel, ki se utrne nekaterim na dan, ko se prebudijo v zasneženo jutro, je realnost mnogih popolnoma drugačna.

Prva stvar na katero večina pomisli, je zamuda, ki jo bodo zaradi upočasnjenega prometa imeli v službi in v šoli. Pritožujemo se nad zamudo avtobusa, nad zastoji na cesti in nad neopluženimi pločniki. V snegu ne vidimo več otroške igre, temveč oviro, ki nam preprečuje čim hitrejšo pot do cilja.

Otroški vrišč, ki ga slišimo z igrišča, nam ne več ogreje srca, temveč nas moti in nam otežuje delo. In ko se vračamo domov, stopamo hitro, da ne vidimo snežakov in otrok, ki brezskrbno vsepovprek mečejo kepe.

Preklinjamo promet in avtobuse, ki zamujajo. Otroke, ki brezskrbno tečejo mimo nas in nas ponesreči poškropijo, ko stopijo v lužo. Preklinjamo nove čevlje, ker so spuščali vodo in seveda sami sebe, ker smo doma pozabili dežnik.

In komaj čakamo, da pridemo domov, da se naše življenje končno spet lahko vrne v ustaljene tirnice vsakdanje melanholije.

A kaj bi bilo, če bi se ozrli okoli sebe? Če bi se zjutraj zbudili z nasmeškom na obrazu, ker je končno tudi pri nas pobelilo sive ulice. Če bi si obuli škornje in namesto, da bi iskali suh del pločnika, hodili po snegu in brezskrbno bredli po lužah kot majhni otroci. Če bi doma zanalašč pustili dežnik in bi z jezikom lovili od vseh izpustnih plinov umazane snežinke. In tako bi se morda vsaj za kratek trenutek zopet počutili žive.

Kajti svet okoli nas je lahko tudi lep in stvari, ki našo vsakdanjo rutino vržejo s tira, niso vedno nujno slabe, samo nanje je treba pogledati z drugega zornega kota – skozi oči otroka.

Kajti v očeh otroka je vse lažje. Kaj za to, če zamudiš avtobus; medtem ko čakaš na naslednjega, naredi majhnega snežaka. In ne jezi se, če se ti zmočijo nogavice; sedaj lahko brez skrbi skačeš po lužah. In če te na poti domov po pomoti oplazi kepa, ne jezi se; vrzi tudi ti eno nazaj.

Ni treba, da je svet tako črno bel. Ko se sneg spremeni v lužo, ne preklinjaj, temveč zabredi vanjo z navihanim otroškim nasmehom na obrazu.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s